Premik od globalizacije na »zanašanje na lastne sile« se ne odraža zgolj v želji biti samozadosten v izdelavi polprevodnikov, saj med Združenimi državami, Kitajsko in Evropsko hkrati poteka tekma za litij!
Poleg industrije polprevodnikov, kjer že poteka osamosvojitev in razprtija za skrbništvo nad tehnologijami, postajajo baterije naslednji strateški izdelek. Ni namreč normalne in čistega zraka željne države, ki ne bi načrtovala polnega prehoda na električno mobilnost. Da pomena za mobilne naprave in domače električne zalogovnike posebej ne omenjam. Skladno s tem postaja vse bolj pomemben litij, ki je že dobil naziv »belo zlato« ali »bela nafta«. Človeštvo ima pač rado zvenečnice in poveličevanje!
Odvisnost od nafte bo zamenjala odvisnost od litija
Litij ni edini element v baterijah. A je ključen in nič ne kaže, da bo kmalu drugače, saj bodo na njem temeljile vsaj še baterije naslednje generacije. Njihova vloga v gospodarstvu in v tehnološkem razvoju bo rasla in z njo pomen litija. Ocenjujejo, da bo do leta 2050 potrošnja narasla za kar 965 odstotkov. Nekaj ga bomo pridobili z recikliranjem. A ker ne gre za preprost (cenen) postopek, bo povpraševanje večinoma pokrila proizvodnja v obstoječi in novih rudnikih.
Litij ni redek element, le težko ga je najti v dovolj visokih koncentracijah, da se rudarjenje izplača. Trenutno ga največ proizvedejo v Avstraliji, ki ji sledijo Čile, Kitajska, Argentina in Brazilija. Tam so tudi največje ocenjene zaloga, čeprav ni izključeno, da bodo zaradi povečane porabe in cen našli primerne lokacije še kje.
Do konca letošnjega leta bo po vsem svetu prodanih 10 milijonov električnih avtomobilov. Daleč največ na kitajskem trgu. Brez litija to ne bi bilo mogoče!
Oskrba z litijem »rana« Evropske unije
Evropa je odvisnost zaznala v času pandemije, ko je zastoj v globalnih nabavnih verigah pokazal ranljivost industrij, ki ključne komponente in surovine uvaža iz oddaljenih koncev sveta. Sledili so prvi koraki. Evropska komisija je leta 2021 odobrila 2,9 milijarde evrov vreden paket subvencij s ciljem, da bi do leta 2030 četrtino (25 odstotkov) baterij izdelali na domačih tleh. Ambiciozen cilj, ker jih danes izdelamo vsega 6 odstotkov. Poljska, kjer izdelajo največ baterij, se je odločila s 95 milijoni evrov podpreti naložbo podjetja LG v novo tovarno, vredno milijardo evrov. Švedski Northvolt je napovedal gradnjo tovarne v Nemčiji. Hkrati potekajo načrtovanja za gradnje tovarn na Madžarskem, Španiji in v Italiji. Vse skupaj naj bi v Evropski uniji zgradili 40 tovarn baterij, kar kaže na njihov vse večji pomen.
V Evropi deluje en sam rudnik litija na Portugalskem, pa še ta je za industrijo baterije nepomemben, saj s surovinami oskrbuje steklarsko in keramično industrijo. Večino litija za baterije uvažamo iz Čila. Načrtujejo sicer odprtja velikih rudnikov v Avstriji, Franciji, Španiji in na Češkem.
Ključen za nacionalno varnost
Podobno razmišljajo onstran Atlantika, le da poleg gospodarskega pomena dodajajo še pomen za nacionalno varnost. Skladno s tem je že odobren paket subvencij v višini 2,8 milijarde dolarjev za proizvodnje litija, grafita in niklja. Ključnih elementov proizvodnje baterij. Še več denarja, menda naj bi znesek dosegel 136 milijard, pa bo prejela industrija električnih avtomobilov. Za razliko od Evropske unije, kjer želimo po letu 2035 prepovedati prodajo novih avtomobilov z motorji na notranje zgorevanje, Američani razmišljajo, da bo takrat polovica vseh tamkaj izdelanih z električnim pogonom. Zato iščejo nove vire surovin. Kljub uporu aktivistov in staroselcev naj bi vseeno že naslednje leto odprli velik rudnik litija v Nevadi. Razlog je silno preprost. Samozadostna in varna oskrba s to surovino.
Kitajska nima prednosti v zalogah litija, a ima velike zaloge redkih mineralov, ki so ravno tako pomembni za izdelavo čipov in baterij.
Redke rudnine bodo vplivale na prihodnost
Pomen plina in nafte bo dolgoročno upadel na račun litija in redkih zemljin, ki so naslednji pomemben člen v proizvodnji polprevodnikov in baterij. Največ teh so našli na Kitajskem, v Rusiji, Vietnamu in Braziliji. Ali to pomeni, da bomo tozadevno spet odvisni od Rusije? Alternativni dobavitelji silicija, litija, kobalta, mangana, niklja in grafita so še v Afriki in Južni Ameriki, vendar je Kitajska že začela kupovati tamkajšnja nahajališča.
V 20. stoletju so zaloge nafte in plina povzročale nestabilnosti in regionalne vojne, v 21. naj bi podobno prekletstvo doletelo države z zalogami litija, silicija in redkih rudnin, ki so ključne za industrijo polprevodnikov in baterij. Se žarišče geopolitičnih spopadov seli v Južno Ameriko in Afriko?
Naslovna fotografija: Depositphotos
Brez komentarjev