Pred nami so poletni konci tedna, ko je zelo verjetno, da bomo priča prometnim infarktom. Ob določenih urah in dnevih bo vse stalo, o tem sem prepričan, zato velja preštudirati lokalne poti. Tiste, če je to sploh mogoče, kamor trum turistov ne bo preusmerjal Google.
Veselje, ker na južni meji ni več kontrole in tozadevno vijočih kač razbeljene kovine pred mejnimi prehodi, se nam zlahka vrne kot bumerang. »Jezovi«, ki so zadrževali promet, da se ne razlije po notranjosti, so popustili, zato pretočnost prometa ne bo nič boljša. Zastoji se bodo preselili drugam, kar se praktično že dogaja zadnjih nekaj vikendov. Za nas ne najbolje. Lani smo lahko iskali manjše mejne prehode, ki jih turisti niso našli, letos ta možnost odpade. Morda pa ne. Kajti ti so obenem na cestah, za katere se večina cestnih nomadov, tako vsaj srčno upam, ne bo odločala.
Paradoksalno je ravno Google, tisti, ki nam bo lahko pomagal. A ne tako, da predlaga obvozno pot, temveč kot vir informacij, kje so rdeče črte, kjer so torej zastoji in kje kolovozi in slabše lokalne poti, ki vodijo mimo. Pa kaj potem, če moraš voziti po ožjem makadamu skozi gozdove, gotovo je bolje, kot premikati se iz enega zastoja v drugega.
Sam bom letos uporabljal strategije čakanja ali strategije odkrivanja neznanega. Odvisno od tega, ali mi bo vseeno, kdaj pridem na cilj, ali pa bo čas igral pomembno vlogo! Na navigacijo se ne bom zanašal. Sploh ne na tisto v avtomobilu, kajti večina njih nima točnih podatkov o razmerah na cestah. Samo to me bo zanimalo. Kaliko rdečega je na poti do tja, kamor želim priti, kar mi lahko ponudijo kateri od zemljevidov na telefonu. Ta bo letos nujen. Zaradi varnosti in udobje še Android Auto, če ga vozilo podpira.
Najbrž ni težko razumeti prve strategije. Na dan predvidenega odhoda pogosto pogleduješ na zaslon telefona in čakaš, kdaj se bodo rdeče črte spremenile v oranžne. Takrat je pravi čas za odhod, kajti pogosto je to prvi kazalnik, da se promet sprošča. Ni sicer nujno, a je pogosto tako. Sicer se vse bolj nagibam, da bodo ob bolj obremenjenih dnevih takšni primeri pogostejši v poznih večernih in ranih jutranjih urah, kot podnevi.
Druga strategija zahteva nekaj raziskovanja. Zadnje čase se veliko vozim po odročnih krajih in opazil sem, da tam Google kakšno cesto pokaže šele, ko močno povečaš prikaz. Dvomim torej, da bi me vodil čez hribe in doline do Babnega Polja, če bi bile bolj obljudene ceste zatrpane. Zemljevidi lahko pomagajo najti odročne poti, a še lažje bo, če ti kdo pove zanje oziroma si vzameš čas in na predvideni poti proti morju raziščeš vse kolovoze in ceste, kjer ni eksplicitno označeno, da je vožnja prepovedana. Domačini ne bodo hvaležni, a dvomim, da bodo po cestišči raztresli risalne žebljičke.
Odkrivanje neznanih krajev ima svoj čar, predvsem pa boš do cilja ohranil živce. Največkrat mi je vseeno, koliko časa porabim za vožnjo, sovražim pa stanje. Vseeno mi je, ali se peljem štirideset ali šestdeset kilometrov na uro, važno je le to, da ne stojim!
- Cenejši zdaj z višjo subvencijo, dražji kmalu brez
- Telemach predstavlja paket EON Net Plus: sodobna povezljivost in zabava na enem mestu
- Telekom Slovenije v sodelovanju z Ericssonom kot prvi vzpostavil najnaprednejše samostojno omrežje 5G – Standalone
- Ali je druga sezona Monarcha sploh vredna truda?
- Eufi želi 3D-tisk približati tudi domačim ustvarjalcem
Brez komentarjev