Prav je, da rečemo »bobu BOB«. Ministričin nakup 13 tisoč prenosnikov z (verjetno) starimi in zmogljivostno podhranjenimi procesorji je bedarija. A nič manjša niso bili boni za mlade, s katerimi so ti pokupili zaloge jabolčnih brezžičnih slušalk!
Naposlušal sem se, kdo vse je zaslužil zaradi nakupa prenosnih računalnikov, katerih večina je še vedno varno shranjenih v skladišču, in brisal sporočila osnovne šole, ki je nudila njihov najem. Vseeno mi je, kakšen je procesor, koliko pomnilnika imajo in kateri operacijski sistem, kajti to je v tej fazi nepomembno. Hiše se ne začne graditi od strehe navzdol, temveč obratno. Takisto bi morali biti tudi v tem primeru. Strokovnjaki na ministrstvu za »istraživanje ruda i gubljenje vremena« (prevod žal ni tako sočen), ne ministrica Emilija, ki je zdaj med tnalom in nakovalo, čeprav o njenem delu nimam ravno dobrega mnenja, bi morali naprej oceniti potrebo. Ne vem, kje so dobili tolikšno število. Je potreba res tolikšna? Sanja se mi ne, ampak me obhajajo dvomi. Šest milijonov in pol so plačali zanje, torej je v povprečju eden stal slabih petsto evrov (z davkom). Ni ravno veliko, če si zaželiš dobre »mašine«. Potrebni so bili kompromisi. Slabši procesor, manj pomnilnika, povprečen zaslon in tako dalje. Nečesa pa nisem zasledil. Kakšna bo škoda, ker prenosniki ležijo v skladišču. Ne vemo, kdaj so bili dotični prenosniki izdelani, vendar večina njih najmanj pred enim letom. V tem času je zaradi svoje narave litij-ionska baterija že izgubila delček sposobnosti po držanju električnega naboja. Dlje bodo stali, slabše bo.
Gospodarneje bi torej bilo najprej izvesti razpis za najem računalniške opreme, dobiti število zainteresiranih, dodati potrebe šol in vrtcev, in nato izbrati tehnično primernejšo opremo. Nemogoče! Zaradi birokracije in počasnosti javne uprave bi preteklo preveč časa in interesenti bi dobili »bogvekakšno« opremo! Malce tehtanja je na mestu. Kaj je bolje oziroma kaj je manjše zlo. Neuporabljena oprema v skladišču, ki potrpežljivo čaka na uporabnike, ali čakanje na zaključek postopka izbiranja interesa, določanja potreb in javnega naročila.
Janez in njegovi vsaj delno upravičeno udrihajo po ministrici, a pozabljajo, da niso bili nič bolj racionalni. Celo ušteli so se. »Slušalke«, se pravi podarjeni boni, jim niso prinesle zmage na volitvah! Ko je Mark Boris postal prvi minister, sem resnično upal, da se ne bo ukvarjal z Uberjem in darili, temveč z digitalizacijo. Ni se in v tem ni bil niti za odtenek drugačen od Emilije. Pol drugi stotak je namenil mladim, da bi jim približal lepoto digitalnega sveta. Torej mladcem, ki so vanj rojeni in ga verjetno razumejo bolje kot on sam. Njihov odziv je bil pričakovan. Čemu bi se odrekli podarjenemu denarju. Manj njih je kupilo gejmerske miške in tipkovnice, večina Applove slušalke Air Pods (medna v vrednosti petih milijonov), ki so jih nekateri nato prodajali na Bolhi. Raje so imeli keš. Logično. Mar ne? Koristi od davkoplačevalskega denarja ima samo Apple. Nihče drug. Predvsem pa ni bil dosežen cilj – izboljšati digitalne veščine in olajšati dostop do kakovostne opreme.
V teoriji ideja o nakupu prenosnikov za socialno ogrožene ni slaba. Veliko boljša od bonov, za katere se je takoj, ko so povedali, komu so namenjeni, vedelo, da se bodo sfižili. Težava ni v prenosnikih. Je v tem, da jih še vedno niso razdelili otrokom (družinam), ki si jih dejansko ne morejo privoščiti.
Naslovna fotografija: DepositPhoto
Brez komentarjev