Marsikdo se na televizorju nikoli ne pozabava z nastavitvami slike, a to je velika škoda, saj je mogoče z le malce truda doseči bistveno boljše rezultate od teh, ki jih dajo privzete vrednosti. Jasno je, da so okusi zelo različni, toda spodaj je nekaj osnovnih zapovedi, ki nesporno dajejo dobro osnovo, preden se lotite finega nastavljanja po svojih preferencah in glede na zmožnosti ter obnašanje televizorja pri tem početju.
Ne bom se dotikal denimo barvnih in nastavitev glede glajenja slike pri hitrih premikih kamere, tam in še pri kakšni postavki lahko prilagajate povsem po svoje, glede na to, kaj vam je všeč.
(Opomba: Moji opisi imen posameznih nastavitev in fotografije so z LG-jevega televizorja, a tudi na modelih drugih znamk so podobne ali celo identične oznake.)
Izklopite samodejno spreminjanje svetilnosti (Varčevanje z energijo)
Večina televizorjev zaradi želje proizvajalcev po navajanju čim nižjih številk glede porabe električne energije ponuja ali ima celo privzeto vklopljeno spreminjanje svetilnosti zaslona glede na svetlobo v prostoru. Podobno počnejo tudi prenosniki, če v nastavitvah ne izklopimo samodejnega prilagajanja, in seveda to poznamo tudi pri telefonih. Vendar je pri slednjih zadeva večinoma smiselna in uporabna, tudi je ne označujejo kot nekaj ekološkega, a jo je občasno tudi treba izklopiti, če gledamo kakšen video in zaslon ves čas prehaja iz svetlega v temnega ter nazaj. Še bolj nadležno je to med ogledom filma ali kakšne serije na televizorju, hkrati pa varčevalna nastavitev tudi preprečuje, da bi televizor dosegal tisto, kar proizvajalec prav tako obljublja in oglašuje, torej najvišjo svetilnost v načinih HDR. Zato v nastavitvah najprej poiščite to postavko (Varčevanje z energijo) in jo izključite.
Prisilite televizor k prikazu izvirne velikosti slike
Veliko televizorjev privzeto nekoliko poveča, obreže sliko iz vira, kar je zapuščina nekih drugih časov. Zdaj za to ni potrebe, kajti če slika ni v razmerju 16:9, je v precej ožjem, tako da obrezovanje za nekaj pik na vsaki strani nima smisla. Predvsem pa to početje poslabša prikaz, ker mora televizor prilagoditi pike, namesto, da bi jih prikazoval neposredno. V nastavitvah poiščite nekaj od tega: Just Scan (Da), Picture Format (Original), Fit to screen oz. Prilagodi zaslonu (Da), Display Area (Full Pixel).
Ostrino dajte na nič
Pri vsakem slikovnem načinu je ena od osnovnih nastavitev Ostrina. Toda slika je večinoma že sama po sebi dovolj ostra, še posebej ob dobrem viru (in sploh v 4K), ta nastavitev le še umetno poudari robove in pri višjih vrednostih lahko vse skupaj izgleda kot predstava s kartonastimi lutkami. Podobno že leta negodujem nad ostrenjem robov, ki ga v fotografskih aplikacijah izvajajo določeni proizvajalci telefonov. Resda gre za osebne preference, toda video dodatne ostrine običajno res ne potrebuje.
Izključite odpravljanje šuma
Šum je še ena od tistih zadev, ki že dolgo niso več problem. Še posebej ne pri vsebinah 4K HDR na storitvah pretočnega videa, a tudi ne pri običajni televizijski sliki vsaj solidne produkcije v visoki razločljivosti. Kvečjemu odpravljanje šuma vnese dve dodatni težavi. Najprej zgladi posamezne površine in tako se izgubljajo detajli (učinek je podoben kot pri »lepotnih« filtrih selfijevskih kamer), poleg tega pa ne loči med dejanskim šumom in zrnatostjo v filmih, ki je pogosto namerna zaradi umetniškega vtisa.
Znižajte kontrast z najvišjih vrednosti
Visoki kontrasti naredijo sliko bolj vpadljivo, toda če televizor nima metapodatkov, kaj na zaslonu mora biti temno in kaj svetlo, je povečevanje vrednosti kontrasta vzdržno do določene meje. Običajno se nekje nad 80 odstotki prikaz prevesi v pretirano poudarjenega, podobno kot lahko ne izpade v redu, če je ličila preveč. Kontrast mora biti, a kot vse drugo, ga je treba dozirati s pravo mero. V načinih HDR hočemo izkoristiti celoten potencial zaslona in ker takrat televizor ima informacije, če hočete navodila, kako naj prikazuje visoko kontrastne prizore, je povsem redu, če sta nastavitvi za svetilnost in vrednost kontrasta višji. Tako ali tako imajo televizorji ločene slikovne načine za običajno sliko in za formate HDR.
Uporabljajte načine Kino, ISF ali Filmmaker mode
Slikovni načini Osebno, Živahno (Vivid), Intenzivno, Standardno in še kakšen običajno obdelujejo sliko nekoliko bolj agresivno in imajo vključene vse zgoraj naštete in druge »izboljšave«, medtem ko so načini Kino ter še posebej ISF ter Filmmaker precej bolj zadržani v tem početju, marsikaj pa je že privzeto izključeno. Sami presodite, kateri vam najbolj »sede«, morda se vam bo kateri zdel preveč anemičen, premalo izrazit, morda pa vam bo ravno ta nevtralnost najbolj všeč. Seveda lahko vedno tudi prilagodite barve, kontraste in ostalo, da dosežete, kar vam ustreza, seveda v okviru tega, kar vaš televizor omogoča. Toda omenjeni načini so običajno najboljša startna pozicija za dokaj naravno, barvno pravilno, z okusom obdelano, a še vedno živahno in barvito (spet, kolikor dopušča TV) sliko.
Brez komentarjev