Proizvajalci različnih naprav, od fotoaparatov do avtomobilov, pogosto hodijo v zgodovino po inspiracijo. To je dokazano všeč tudi kupcem, saj imajo »originale« v lepem spominu in jih zato pritegnejo tudi novodobne reinkarnacije. Toda zelo napačno je vleči neposredne vzporednice med enimi in drugimi.
Ob obujanju »Hroščev«, »Minijev«, »Katrc« ali pa Nikonov F, Walkmanov, klasičnih avtomatov za kavo in še marsičesa drugega, se neizbežno vžigajo komentarji, kaj vse je narobe z novim v primerjavi s »klasiko.« Toda stopite korak nazaj in malo razmislite, česa vsega pri tem ne upoštevate.
Res je, sama usmerjenost novega izdelka je običajno povsem drugačna, kot je bila pri »originalu,« in to je že prvo, kar marsikoga zmoti, četudi mu je sama ideja všeč. Proizvajalci so tu precej krivi, kajti iz nekoč »ljudskega« izdelka ustvarjati prestižnega morda res ni najbolj primerno in neizbežno izvablja zgražanje. Toda časi so več desetletij kasneje tudi povsem drugačni in če je takrat določen model dejansko poskrbel, da se je neka zadeva razširila, danes tega ni. Avtomobile imamo že zdavnaj vsi. Prav tako pametne telefone in kopico drugih elektronskih naprav. Ne znam si zamisliti nečesa pomembnega v naših življenjih (očala za dodano resničnost, ki še niso zelo razširjena in kjer bo nekdo najbrž na podoben način poskrbel za njihovo penetracijo, denimo ne sodijo v nabor nujnih pripomočkov), kar še ni splošno razširjeno in bi potrebovalo zagon z nečim enostavnim in poceni. To niti ne privlači kupcev. Pritegne jih nekaj, kar je kulsko.
Cenovne primerjave so neustrezne
Pogosto se primerjanje začne s cenami. Napaka pri tem je, da večina jemlje zgolj nominalni znesek, zanemari pa vse ostalo, še posebej inflacijo. Samo od l. 2000 do letošnjega septembra je bilo inflacije za več kot sto odstotkov in revaloriziranih takratnih 100 tolarjev (0,42 evra) bi bilo danes 0,92 evra. Kar je torej takrat stalo 100 evrov, zdaj stane skoraj 220 evrov. Primerjave z denimo pol stoletja nazaj so malodane nemogoče, ker je bila v mnogih državah, tudi nekdanji »naši,« v določenih obdobjih inflacija v domači valuti (takrat dinarju) tako nenormalno visoka, da gredo revalorizacije v več tisočkratnike. Zatorej je zelo težko opredeliti, kakšna bi bila denimo ustreznica za tisoč nemških mark iz l. 1975. Povsem drugačne so bile tudi plače, življenjski standard, dobavljivost blaga, cenovni nivo za posamezne surovine in sestavne dele in vse ostalo.
Enostavna popravljivost se je poslovila že davno
Pogosto je pridušanje, da smo tiste izdelke nekoč, najsi bodo elektronski ali avtomobili, lahko popravljali sami, če smo le znali kaj »pošraufati.« To seveda do določene mere drži, vendar je očitanje »nepopravljivosti« retro obuditvam nepošteno iz vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da skoraj ničesar že najmanj dve desetletji, a raje dlje, ne moremo popravljati sami. Hkrati pa to nekateri še vedno izpostavljajo kot slabost. Vsi izdelki so šli v tako optimizacijo, da je njihova notranjost neprimerljiva nekdanji. Pri avtomobilih niti žarnic ne menjavamo več sami, a to niti ni potrebno, ker sijalke LED ne samo, da ne odpovedo povprečno enkrat letno, ampak zelo verjetno nikoli v življenjski dobi vozila. Tu že pridemo na drugi razlog.
Kakovost materialov in izdelave je na povsem drugem nivoju
Nekateri še vedno poskušajo s trditvami, kako so bili avtomobili, ali pa tudi telefoni in še kaj tretjega, nekoč izdelani bolje. Morda je v kakšnem vidiku danes res slabše kot pred denimo desetimi ali dvajsetimi leti, toda v splošnem je veliko bolje in imamo veliko manj težav ter nepredvidenih obiskov servisnih delavnic. Če primerjamo s pol stoletja nazaj, pa je zadeva sploh drastično drugačna. Takratni materiali, najsi bodo jeklo, plastika, kompozitni ali kaj četrtega, in kakovost izdelave se ne morejo meriti s sodobnimi. Fičkoti in Katrce so sicer dobro zapisani v srcih Slovencev, a pretežno zato, ker so bila to njihova prva prevozna sredstva in so jim odprla obzorje, dala svobodo in prej nezamisljive možnosti, ne zato, ker bi bila to izredno kakovostna, varna ali sodobna vozila v katerem koli pogledu. Medtem ko njihove reinkarnacije večinoma so. Take danes kupci tudi zahtevajo, kar pomeni, da neizbežno cena sledi takemu nivoju.
Spomini so hecna reč
Človek si zelo rad zapomni dobre in pozabi slabe plati. Tako je tudi tu. Novim izdelkom očitamo vse mogoče, od »nepraktičnosti« do kratkega dosega, a hkrati povsem pozabljamo na to, da niti izvirniki v tem niso blesteli. Samo v naših prikrojenih in skozi leta tudi že mnogokrat predelanih spominih jih imamo zapisane kot izjemno univerzalne in malodane brez napak. Če bi bolje pomislili, pa bi se spomnili, kaj vse je bilo z njimi tudi narobe. Lahko, da so imeli več »duše« kot današnji, večinoma precej konfekcijski, a to je že druga tema.
Brez komentarjev