V neskončnem boju proti piratstvu digitalnih vsebin smo potrošniki, ki spoštujemo zakone in pravila, vedno kolateralna škoda!
Silijo nas v kulturo najema, ki preprečuje, da bi bili lastniki fizičnega nosilca z avtorsko zaščiteno vsebino. Marsikomu se upira imeti doma zbirko, vendar je to edini način za pravičen odnos. Glasbeni album, film ali igro na »plošči« lahko zlahka posodim, prodam, poklonim ali nenazadnje zažgem, če se za to odločim. Najemni model to preprečuje, prav tako pa onemogoča obstoj sekundarnega trga. To je pravzaprav glavni razlog, zakaj ponudniki ukinjajo »fizično« prodajo. Odločitev Sonyja, da na konzoli PlayStation ukine podporo za plošče z igrami, je najnovejši napad na vse bolj oskubljene pravice digitalnega dostopa do kulture in interakcije z njo!
Storitve pretočnega videa so empirični primer neenakega odnosa. Omejujejo dostop, spreminjajo pogoje, brišejo vsebine in iz leta v leto dvigujejo cene, pa jim nihče »ne reče ne bev ne mev«. Njihovi seznami vsebin niso neskončni, še posebej ne v času draženja pomnilniških čipov in posledično prostora v podatkovnih skladiščih. Kadarkoli se jim zljubi, s seznama umaknejo vsebine, ki imajo manj gledalcev ali pa se njim zdijo nezanimive. Vsi, ki bi si jih morda želeli ogledati, ostanete na suhem, brez kakršne koli možnosti. Če bi imeli DVD in predvajalnik, težav ne bi bilo. A kaj, ko se je večina, zaslepljena z obljubami digitalizacije, odločila, da se ju znebi! Za nekatere je prostor v predalih enako dragocen kot prostor na strežnikih.
Pravice potrošnikov, ki po zakonu veljajo za fizične nosilce, bi morale veljati za pretočne storitve.
Digitalna ponudba ima veliko prednosti in daleč od tega, da je ne bi podpiral. Želim zgolj poudariti, da ponudnikom ne smemo dopustiti, da počnejo, kar koli hočejo. Niso človekoljubi, svojega posla ne razumejo kot družbeno odgovornega, dejstvo pa je, da jih zanima izključno denar. Natančneje, čim več denarja in čim manj plačevanja davkov v državah, kjer navsezadnje ustvarjajo prihodke.
Razlog, da sem pred leti najprej odpovedal Netflix, zdaj pa še Disney+, ni le v redkih novostih, ki so me prepričale, čeprav so bile marketinško vedno nadvse lepo predstavljene, in v stalnem višanju cen z izgovorom, da potrebujejo denar za boljše vsebine, temveč tudi v mačehovskem odnosu do manjših jezikov. Dokler ne prevedejo uporabniškega okolja ter ne ponudijo podnapisov in sinhronizacije, me ne bodo videli. Pravzaprav bi morali vsi to storiti od danes do jutri. Če bi odpadla večina naročnikov in bi novico pograbili mediji, bi se ponudniki odzvali v trenutku. Dokler bomo tiho in ponižno požirali vse, lokalizacije ne bomo dočakali. Še bolj utopično je pričakovati, da jo bo dosegla vlada. Od politikov, ki so, ko so bili zadnji pri koritu, predlagali spremembo zakonodaje po željah Uberja, česa takšnega ni mogoče pričakovati. Tudi njihovi predhodniki so imeli priložnost, pa niso storili ničesar.
Ker nas ponudniki pretočnih storitev gledajo iz perspektive močnejšega, ne bodite presenečeni, da pirati še niso odšli v anale zgodovine. Mimogrede, pred dnevi je omrežje za decentralizirano deljenje velikih datotek BitTorrent praznovalo petindvajsetletnico obstoja. Nelegalne kopije ponovno postajajo edini način upora proti samovolji ponudnikov, ki vsak na svojem področju z ekskluzivnostjo težijo k prevladujočemu položaju.
Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca.
Brez komentarjev