Nikakor. Po Portugalski sva se tri dni v Tesli Model 3 prevažala izvrstno in brez kakršnih koli zapletov. Želim pa deliti nekaj izkušenj, če morda komu pridejo prav.
Priznam, da sem šele, ko je bil avto že rezerviran, zgolj mimogrede omenil, kakšen bo. O drugačnem kot električnem pač ne bi (več) niti razmišljal. Enako sem v Lizboni za prevoz z letališča v hotel in potem obratno poklikal »zeleni« (brezemisijski) Uber. Odziv na informacijo, kaj sem rezerviral za prevažanje naokrog, je bil neizbežno namrgoden, češ, »Ali je res nujno.« Toda na koncu je morala priznati, da je bila odločitev absolutno pravilna, res pa je bila vmes ob prevzemu potrebna še prilagoditev in cena se je nekoliko zvišala.
Rezerviral sem drugi »nivo« električnega avtomobila. Prvi nivo je ponujal Peugeot e-208 »ali podobnega« in ker ta model dobro poznam, tudi vem, da ni najbolj primeren za tovrstna križarjenja z enega konca države na drugega. Nisva sicer prevozila veliko, na koncu dobrih 500 km, a vseeno sem hotel nekaj več začetne zaloge v bateriji in hitrejše polnjenje, ne mestnega avtomobila, da se ne bi bilo treba prepogosto ustavljati na polnilnicah, pa tudi glede tega, ali bova oba kovčka in še kaj lahko spravila v prtljažnik, sem bil nekoliko skeptičen. Zato sem izbral Cupra Born (ali podobnega, kot vedno pripišejo, saj imajo v floti več različnih modelov).
Izkazalo se je, da so mi dodelili Opel Frontero, ki bi po velikosti res nekako ustrezala, toda baterijsko je še nekoliko pod omenjenim koncernskim bratrancem (če je ta z novejšo, večjo baterijo). Takoj sem omenil, da bi rad nekaj z več dosega in kot edina opcija se je pokazala Tesla (Model 3). Morali so jo sicer še oprati, in cena je zvišala še za en razred, z nekaj popusta, vendar je ostala v sprejemljivih okvirjih. Bi pa vsekakor pričakoval od ponudnikov, da avtomobile rangirajo tudi po dosegu, ne zgolj po dolžini ali kakšnih drugih kriterijih, ki tu niso najpomembnejši.
Vzemi polnega, pripelji praznega
Zaradi tega, ker je bil električni, cena ni bila opazno višja, kot bi bila pri bencinskem podobne velikosti oz. razreda, bi pa najbrž tam lažje shajala s kakšnim manjšim in cenejšim, ker ne bi bilo treba gledati na doseg, temveč zgolj na velikost prtljažnika. Toda vozila bi se zagotovo manj prijetno in udobno.
V primerjavi z bencinskim oz. hibridnim vozilom, ki bi ga morala vrniti z enako polnim rezervoarjem kot ob prevzemu, sva električnega lahko pripeljala nazaj z najmanj petimi odstotki napolnjenosti baterije. Torej skoraj praznega, medtem ko je bil na začetku povsem napolnjen (zaslon je kazal 99 odstotkov). Ker je bilo realnega dosega skoraj 400 km, sva skoraj vse že imela pokrito z začetnim polnjenjem, vključenim v ceno izposoje. Polnila sva dvakrat, vendar obakrat kratek čas, za 15 ali 20 odstotkov baterije, in drugo polnjenje je bilo odveč, ker sva avto vrnila s 40 odstotki. Toda opravil sem ga ravno zato, da lahko kaj povem o tem, kako je polniti v državi, za katero si verjetno večina niti približno ne predstavlja, kako bi se tega lotila.
Dobra plat najinega najema (pri ponudniku Europcar), to verjetno ni bilo povezano s pogonsko izbiro, je bilo minimalno doplačilo za napravico za avtocestne cestnine. Ker jo je to plačilo aktiviralo, sva se zgolj vozila skozi cestninske postaje, seveda po pravi stezi (označeni z V), in nikoli ni bilo treba nič plačati. Če bi plačevala vsakič sproti, bi to naneslo najmanj nekaj deset evrov.
Eno polnjenje za nabiranje izkušenj
Prvi polnilni postanek sva imela na Teslinem polnilnem parku (»Superchargerju«) v Fatimi, ki so ga poleti, po sprostitvi prej zelo omejujoče regulacije, izdatno povečali in ima vsaj 30 polnilnih mest. Pričakoval sem, da bom moral polnilnico, ki je sicer odprta tudi za vozila drugih znamk, aktivirati z aplikacijo na telefonu. Toda ko sem vse poklikal in priključil vozilo, sem dobil informacijo, da je polnilno mesto zasedeno. Kajti avto se je takoj ob priključitvi samodejno »pogovoril« s sistemom in začel polniti mimo aplikacije. Na račun ponudnika izposoje avtomobila. Ker sva odklopila pri 80 odstotkih in ker je bila cena nižja kot v Sloveniji na počasnih polnilnicah (30 c na kWh), se ni nateklo za več kot pet evrov energije. Toda tega zneska mi ob končnem obračunu po vrnitvi avtomobila niso prišteli.
Drugič sva polnila na avtocestnem postajališču z bencinskim servisom Repsol, ki je tudi upravljavec tiste polnilnice. Slednji ni deloval zaslonček in debetne kartice ni sprejela, kakšne univerzalne za polnjenje pa nisem imel pri sebi. Lahko bi že obupal, vendar imam na telefonu kopico aplikacij, v mnoge sem tudi prijavljen in sem v njih nastavil plačilno sredstvo. Portugalske Miio, ki je menda v tej državi najbolj univerzalno uporabna, mi sicer ni uspelo aktivirati, vedno se je ustavilo pri potrditvenem sms-u. Toda precej polnilnic in dobro pokritost z gostovanjem ima tudi ponudnik Atlante in njegova aplikacija myatlante je pokazala dotično lokacijo. Polnjenje sem zagnal brez težav, vmes sva nekaj pojedla, in se kmalu odpravila naprej. Tokrat je bilo celo dobro, da polnilnica ni bila najhitrejša (60 kW), saj sva tako imela na voljo nekaj več minut za najino »malico.«
Med potovanjem bi nama zaradi takrat še kar visokih temperatur, celo do 30 stopinj Celzija, prav prišla aplikacija za avto, da bi ga lahko shladila vnaprej, vendar to pri najemu na žalost ni mogoče in ta prednost »elektrike« odpade. Sva pa imela v Tesli dobro navigacijo, vendar brez ažurnih prometnih podatkov, tako da sva za vožnjo po Lizboni vključila še navigiranje na telefonu.
Počasnih, mestnih polnilnic nisva iskala, ena je sicer bila pri hotelu, kjer sva prespala, vendar sva takrat že prej napolnila na 80 odstotkov (na stroške Europcarja). Tudi sicer mislim, da je daleč najlažje načrtovati pot s hitrim polnjenjem. Če ne mislite dnevno prevoziti po 300 in več km, bodo postanki redki in kratki.
Brez komentarjev