Ker so majhni, lahko dostopni in vse bolj zmogljivi, ni nemogoče, da bodo miniaturni osebni računalniki letos zanimivejši od večjih namiznih PC-jev. Ali se trg zaradi tega obrača na glavo?
So mar računalniki v velikih stolpičastih ohišjih, po možnosti vodno hlajeni, res edina izbira za navdušence nad videoigrami, ki zagovarjajo igranje le teh doma, ne na poti? Če vprašate Asusov oddelek ROG (in še koga, denimo kitajski Minis forum), potem je ogovor negativen! Pa nimajo v rokavu izgovora, da v tej vlogi zlahka uporabite gejmerski prenosnik ali celo konzolo z okenskim sistemom Ally. Pokazali so še enega aduta. ROG Nuc oziroma mali namizni računalnik, ki si je, o tem pač ni dvomov, marsikaj izposodil iz »mobilnega sveta«. Ne mislim pisati o njem, saj ne vem, kdaj, če sploh, bo zašel v naše trgovine, temveč o trendu povečanega zanimanja za majhne računalnike – mini PC-je!
Elektronika, namenjena vgradnji v prenosnike, ponajprej mislim na procesorje in v manjši meri grafične kartice, je postala dovolj zmogljiva in primerna za uporabo še kje. Na primer v miniaturna namizna ohišja, nekakšna v slogu, »draga pomanjšal sem otroke«, skrčena tista velika, ki jih največkrat zaradi velikosti (ali videza) raje skrivamo pod mizami. Zaradi mer imajo veliko prednosti, a seveda tudi kakšno slabost. A kljub temu jih vse pogosteje priporočajo.
Najprej so na vrsti prednosti, …
Presenetljivo je zanje več prstov obrnjenih navzgor kot navzdol. Zaradi majhnosti tak računalnik zlahka postaviš poleg monitorja (ali več njih). Ne kazi skrbno negovanega videza delovnega okolja, pa še, ko moraš nekaj vtakniti v vrata USB, ti ni treba plezati pod mizo. Ker je ohišje obilnejše od ohišja prenosnika, ima tak računalnik zlahka učinkovitejše hlajenje, zaradi česar lahko enak glavni procesor in grafični čip precej dlje delujeta na maksimalnih zmogljivostih, ne zgolj nekaj (deset) sekund. Ob skoraj enaki, udobni prenosljivosti. Na poti z njim kajpada ni mogoče delati, nima ne zaslona ne baterije, toda zlahka ga pospraviš v torbo, odneseš domov, ali v pisarno in tam nadaljuješ delo.
Še en način uporabe se mi je utrnil. Skriješ ga v omarico, z njim povežeš brezžično tipkovnico in miško ter namesto zaslona uporabiš kar bližnji televizor. Povsem primerno za posameznike, ki računalnik doma potrebujejo redkeje, radi na njem gledajo raznolike vsebine, pridobljene iz vsepovsod in ga nasploh ne uporabljajo za zahtevne naloge. Čeprav so vse bolj sposobni tudi teh. Bognedaj, da bi bil majhen računalnik opremljen z novejšimi procesorji Intel (Core Ultra) ali AMD, kajti potem bi hitro našli še en nadvse zabaven način uporabe. Igranje videoiger za osebne računalnike, na velikem zaslonu.
Pomembna prednost majhnih računalnikov je do denarnice prijaznejša cena, ki je bližje cenam namiznih kot cenam prenosnih računalnikov. Razlog je tudi v tem, da nimajo zaslona, tipkovnice s sledilno ploščico in baterije.
… in nato slabosti
Kajpak so tudi slabosti (kdaj jih ni?). Zaradi manjše prostornine ohišja hlajenje kljub vsemu ni učinkovito kot v večjem namiznem računalniku, z nič koliko ventilatorji in po možnosti še z vodnim blokom. Zaradi tega v majhnih računalnikih ne boste našli najbolj zmogljivih procesorjev in grafičnih kartic, ki jih ne srečujete niti v prenosnikih, saj so namenjeni večjim namiznikom.
Vsaj še ena slabost je. Nudijo zelo malo možnosti nadgrajevanja. Morda lahko zamenjate delovni pomnilnik in pogon SSD, nakar so možnosti nadgradnje izčrpane. Ravno tako zna biti nabor priključkov manj bogat, ne toliko v številu, kot po vrstah, kar velja preveriti, ko se odločate o nakupu.
Brez komentarjev