Fotografiranje z velikimi povečavami je morda zabavno, če ne drugega, se lahko pohvalim, kako dober je moj telefon, toda uporabnost tovrstnega početja je vprašljiva. Nekje vendarle mora biti razlog, zakaj imajo profesionalci za fotografiranje od daleč na fotoaparatu polnega formata nameščen ogromen teleobjektiv!
Fotografija je skupek podatkov o svetlobi. Fizika je kakopak eksaktna. Skozi majhno luknjico objektiva kamere telefona se prebije do tipala manj svetlobe, odbite od oddaljenega objekta, kot skozi večjo. Dodajmo temu še slabše sposobnosti manjših tipal v primerjavi s tipalom polnega formata in hitro postane jasno, zakaj velikih teleobjektivov ne bo moč preprosto zamenjati z računalniško obdelavo in algoritmi umetne inteligence. Podatkov, ki jih ni, ni mogoče »poustvariti« oziroma, če jih, potem to ni več fotografija, temveč računalniško ustvarjena podoba.
Tipičen primer tega so načini za snemanje Lune, s katerimi se hvalijo nekateri najboljši telefoni. Njihovi rezultati nimajo veliko skupnega z astrofotografijo, saj telefon na podlagi poznavanja zemljepisne lokacije, datuma in časa dneva Luno na nebo preprosto nariše, pri čemer skuša ohraniti bolj ali manj verodostojne podrobnosti dejanskega prizora. V šali rečeno, sem ta način uporabil trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več, saj preprosto nisem vedel, kaj naj počnem s »slikico«.
Podobno je z velikimi povečavami, največkrat 30- in 100-kratnimi. Kot je dejal znanec, so uporabne, če bi želeli zelo od daleč prebrati registrsko številko avtomobila (ali česa podobnega), a o njihovi kakovosti in predvsem uporabnosti je težko govoriti. Predvsem pa si ne predstavljam, da bi takšno fotografijo z veseljem uvrstil med primerke, godne za razstavo. Tudi zato sem se odločil zadevo pogledati od bližje tako, da sem ob bok postavil telefona Samsung Galaxy S25 Ultra in Honor Magic7 Pro. Težko rečem, da so me rezultati presenetili, a ravno tako ne morem zanikati, da so boljši v primerjavi s tistimi izpred več let. Razvoj algoritmov umetne inteligence je naredil svoje.
Katera 30-kratna povečava je boljša – za levo je zaslužen Galaxy S25 Ultra, za desno pa Magic7 Pro – je stvar okusa. Vseeno pa so razlike. Leva fotografija (S25 Ultra) ima nekoliko mehkejše podrobnosti z manj izrazitimi robovi na strehi in zidovih. Desna (Magic7 Pro) pa je videti ostrejša z bolje definiranimi strešniki in drevesi v ozadju. Razlike so tudi v svetlosti, čeprav so fotografije posnete ob istem času. Fotografija na desni je nekoliko temnejša. Barve so naravne, vendar z rahlim poudarkom na toplih tonih. Odklon proti rumeni je sicer manj opazen na levi fotografiji. Podobno je z drugim fotografijama.
Medtem ko so 30-kratne povečave pogojno uporabne, dodatna obdelava dela čudeže, so 100-kratne že na meji impresionizma. Zaradi pretiranega ostrenja, pri katerem prednjači Magic (spodaj), je prizor videti, kot bi ga narisali. Fotografije tekmeca (zgoraj) so manj izostrene oziroma bolj mehke, a se na robovih pojavlja nenaraven sijaj. Ravno tako je opaziti več digitalnega šuma. Na desni fotografiji so barve bolj nasičene (manj izprane in bolj kontrastne), kar doda občutek globine.
Zaključek je razmeroma preprost. 30-kratna povečava je uporabna in pri tej se za odtenek bolje obnesejo fotografije Honorja Magic7 Pro, saj prednjačijo v ostreni, kontrastu, odsotnosti šuma in imajo več podrobnosti. Fotografije Gakaxy S25 Ultra pa so mehkejše, a to ne pomeni, da so zaradi tega slabe (stvar okusa in pogleda na fotografsko umetnost). Po drugi strani so 100-krat povečani prizori zanimiv, če želite za silo od daleč nekaj prikazati, vendar uporabne vrednosti nimajo.
Brez komentarjev