NEDELJSKI NASVET: Dobro je tole vedeti, ko se odločate za nov televizor!
Marjan Kodelja 31. januarja 2021 ob 06:27

Tehnologiji OLED in mikro LED sta prihodnost televizorjev, medtem ko bi za QLED in mini LED kvečjemu lahko dejali, da sta zadnji evoluciji v razvoju televizorjev LCD. Vendar sta imeni namenoma tako zelo podobni, da marsikdo spregleda razliko in morda celo kupili televizor QLED v dobri veri, da je kupil televizor OLED. Ni nepomembno, da je oznako iznašel in najbolj uporablja Samsung, ki druge tehnologije sploh ne nudi. Podobno bi lahko dejali za oznake na relaciji mikro – mini LED!

Razlike med televizorji QLED in OLED ter podrobnosti o zaslonski tehnologiji mikro LED, ki še dolgo ne bo dosegljiva običajnim plebejcem, sem že podrobno razjasnil. Sramežljivo se je sredi lanskega leta in na polno na začetku letošnje, začelo govoriti o zaslonih mini LED. Matematična razlika med mini in mikro je sicer tisoč, a je zato vsebinska mnogo večja. Tehnologija mikro LED je podobna OLED-u, le da so pike (sijalke) iz anorganske snovi namesto iz organske, medtem ko mini LED opisuje zadnjo stopničko v razvoju vira svetlobe, ki je izredno pomemben del v »sendvič« strukturi vsakega televizorja LCD. Takšnih je velika večina televizorjev po domovih in v trgovini, vendar so inferiorni zaslonom OLED in mikro LED! Bistvo mini LED je v dejstvu, da so sijalke v ozadju fizično manjše od 0,2 milimetra, da jih je veliko več in je zato delovanje funkcije lokalne zatemnitve boljše!

Tako deluje lokalno zatemnjevanje

Da razumemo, o čem pišem, je treba poznati načelo delovanja lokalne zatemnitve (local dimming). Dokler so imeli televizorji enovit izvor svetlobe, televizor ni mogel izključiti svetlobnega vira za delom zaslona, tam, kjer je slika temnejša. Svetlobni izvor ni enovit (ena sijalka), sestavlja ga mreža malih sijalk. Poznamo dva načina izvedbe. Zaslon s stranskimi sijalkami ima te postavljene po robovih zaslona, da sijejo v njegovo notranjost, medtem ko so pri zaslonu z neposrednimi sijalkami diode postavljene za zaslonom, razporejene v mreži po njegovi celotni površini. Vsaki sijalki lahko televizor po potrebi zmanjša svetilnost (jo zatemni) in tako doseže, da je površina zaslona, ki jo ta osvetljuje, temnejša. Namreč, tudi če je pika zaprta in tekoči kristali postavljeni tako, da zaprejo pot svetlobe, je nekaj še vedo najde pot na prosto. Zato črna pri LCD-tehnologiji ni nikoli res črna. Če pa sijalka za »zaprtimi« pikami sveti manj, zaslon na tem področju lahko prikaže globljo črno.

V teoriji je lokalna zatemnitev odlična ideja, saj izboljša prikaz temnih pik in s tem poveča kontrastno razmerje, ki ga je televizor sposoben prikazati. Praktično zagode velikost sijalk in majhno število področji lokalnega zatemnjevanja kot posledica fizične velikosti sijalk. Vzemimo primer temnega nočnega neba, na katerem je nekaj malih zvezd. Sijalka za zaslonom ne osvetljuje le ene pike, temveč bolj ali manj veliko področje zaslona. Na področju, kjer del pik prikazuje zvezdo, mora sijalka svetiti na polno in črna okoli zvezde ni tako črna kot v sosednjem »polju«, kjer je le temno nebo in sijalka zatemnjena. Učinek tehnologije lokalne zatemnitve je zelo odvisen od tega, koliko je področij na zaslonu, ki jih lahko zatemnijo. Več jih je, to pomeni, da ena sijalka daje svetlobo manj pikam, bolje je. Večina televizorjev ima sijalke ob robovih in tu je delovanje tehnologije slabše, saj televizor ne more zatemniti natančno določenega dela zaslona, zatemnitev pa je manj natančna. Tehnologija lokalne zatemnitve se pri tej postavitvi sijalk ne izkaže. V bistvu nima učinka oziroma je ta premajhen, da bi ga opazili.

Na sceno stopijo manjše sijalke

S pomanjšanjem ledic so dosegli dvoje. Postavijo jih lahko po celem hrbtišču zaslona, ne le ob strani, pa so televizorji še vedno tanki in ker jih je veliko, je več tudi med seboj neodvisnih področij lokalnega zatemnjevanja. Natančnih podatkov sicer nočejo izdati, a iz poznanih lahko izluščimo naslednje. Televizorji z običajno velikimi sijalkami za zaslonom naj bi imeli manj kot tisoč področji, medtem ko imajo novi do 30 tisoč sijalk ter približno tisoč neodvisnih področij lokalnega zatemnjevanja. Praktično to pomeni naslednje. Če je sijalk med 20 in 30 tisoč, vsaka na zaslonu razločljivosti 4K zagotavlja svetlobo med 276 in 414 pikam. Področje zatemnjevanja pa zajema med 2760 in 4140 pik. Spremenimo še podatke iz pik v kvadratne milimetre v primer 140-centimetrskega (55-palčnega) televizorja s stranicami 1217 x 686 mm. Površina zaslona je dobrih 800 tisoč kvadratnih milimetrov, zato so področja oblike pravokotnika z merami približno 22 x 12,5 oziroma 27 x 15 mm oziroma površinami med 278 in 417 kvadratnimi milimetri. Velikost področji in število sijalk v ozadju je različno glede na velikost diagonale zaslona, vendarle so področja lokalnega zatemnjevanja dovolj majhna, da blagodejno vplivajo na kakovost slike, predvsem na sposobnost prikaza črne barve.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Glede na vse opisano ima tehnologija največji potencial v zelo velikih zaslonih z diagonalami nad 70 palcev, saj stanejo manj, kot bi stal zaslon OLED. Česar ne morem povsem oceniti, je potencial tehnologije. Do koliko še lahko povečajo število diod oziroma morebiti še zmanjšati njihovo velikost in kje so meje zmanjševanja področja zatemnjevanja. Teoretična meja ene sijalke morda ni praktična!

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja