Vklesano v kamen obstane na tisoče let, zapisano v čip pa le okoli deset. To je razlog, zakaj pomnilniške kartice niso primerne za dolgotrajno hranjenje podatkov!
Odkar je postalo jasno, da civilizacija ustvarja vse več podatkov, se sprašujemo in iščemo načine, kako jih hraniti dolgoročno. Odgovora še nismo našli. Sploh ne takšnega, ki ne bi bil drag in bi jamčil preživetje podatkov po vseh mogočih (in manj mogočih) pretresih.
Ne samo, da naši starši niso imeli toliko fotografij. Hranili so jih v albumih, mi pa zapisane digitalno v datotekah. Odkar fotografiramo s telefoni, pogosto »šklocamo« vse, kar nam pride v vidno polje. Na delu je inflacija fotografij in video posnetkov, ki je toliko bolj izrazita zaradi izgube sposobnosti in hrabrosti, da nepotrebne brišemo. Če priznamo ali ne, smo postali digitalni hrčki, ki shranijo vse, za vsak primer, da bo nekoč prišlo prav. Ne bo, a tega si ne priznamo.
O dolgoročni hrambi se začnemo spraševati trenutek potem, ko zamenjamo telefon ali ta začne jamrati zaradi polnega pomnilnika. Takrat najprej pomislimo na oblačne shrambe. Kako ne bi, ko so priročne in na začetku brezplačne. Kaj potem? Ponovno je najbolj preprosto zakupiti več prostora. Ali ste se vprašali, kaj to pomeni? Pomislite, da začnete plačevati »davek« v rosnih letih in ga nato plačujete do konca življenja, pri čemer vas bo zagotovo vsake toliko po žepu udarila podražitev in potreba po več zakupljenega prostora.
Tako pač je, kajti preproste dolgoročne rešitve nimamo. Material optičnih nosilcev (CD in DVD) propada, z njim se izgubijo shranjeni podatki. Dejstva, da že težko najdemo pogon za branje, niti nisem omenil. Tu so še trdi diski, ključki in pomnilniške kartice (SD). Primerni so za srednjeročno hranjenje do deset let, nakar je najbolje, da podatke iz njih prepišete na nove. Trdih diskov tokrat ne mislim posebej omenjati. Dovolj je razumeti, da podatek hrani magnetno polje, ki po dolgem času ležanja diska, celo v idealnih razmerah, izgublja moč. Magnetno zapisovanje gre počasi po poti optičnih nosilcev, v »pozabo«. Zamenjujejo jih bliskoviti pomnilniki (SSD in kartice SD). So ti primerni za dolgotrajno hranjenje?
Odgovor je spet negativen. Podatek (bit) zelo preprosto povedano predstavlja električni naboj v plavajočih vratih tranzistorja. Ko elektrone enkrat prepričamo, da skočijo na plavajoči »splav«, obkrožen s polprevodnim materialom, načeloma tam ostanejo. To je osnova, da tovrstni pomnilniki hranijo podatke tudi, ko v njih ni električnega toka. Podrobnosti, kako podatek zapišemo, beremo ali izbrišemo, za večino niso pomembne. Pomembno je le to, da ponovno ne gre za dolgoročno shrambo.
Največji sovražnik je ponovno čas. V plavajočih vratih hranjeni naboj prej ali slej postane nestabilen, zaradi česar pride do izgube shranjenih podatkov. Čarobno vprašanje je, kdaj se bo katastrofa zgodila. Na to vpliva kakovost kartice (ali diska), dražje največkrat zdržijo dlje od cenejših, pogostost uporabe, vlaga, visoka temperatura in izpostavljenost drugim vplivom iz okolja. Preprostega odgovora torej ni, a je kljub temu razmeroma verjetno, da bo v primernih razmerah hranjena kartica zadržala podatke vsaj deset let.
Pozabite torej, da boste fotografije in videe shranili oziroma posneli na kartico SD, to pospravili v sef, in se nanjo spomnili čez več desetletij. Tudi, če bodo takratne naprave še znale brati današnje nosilce in tehnike zapisa, podatkov tam preprosto ne bo več. Izpuhteli bodo v zrak!
Naslovna fotografija DepositPhotos
Brez komentarjev