Počutiš se slabo, zato preveriš simptome na Googlu in po slabih petih minutah si že prepričan, da bolehaš za redko neozdravljivo boleznijo. Ali gre pri tem za arogantno in nekritično prepričanje, da si sposobnejši in da veš več kot zdravniki?
Kadar ob prepričanju o lastni vsemogočnosti in nezmotljivosti v razumevanju podatkov pozabiš, da na spletu mrgoli zdravstvenih polresnic in čistih laži, ter verjameš, da so zdravniki del farmacevtske zarote, potem je hudič odnesel šalo. Nihče nikomur ne more (in noče) preprečiti, da misli, razmišlja in interpretira podatke, kakor se mu zljubi, toda obenem ni pametno pozabiti na odgovornost. Najprej do sebe in nato še do drugih. Postavljanje diagnoz na podlagi informacij s spleta zlahka povzroči nepotreben stres, napačno zdravljenje in v najslabšem primeru spregled resnih obolenj.
Iskanje informacij ni nekaj slabega. Ravno nasprotno. Pomaga pri pravočasnem odkrivanju zdravstvenih težav. Resnih ali blagih. Toda zdravnik bi moral biti tisti, ki bi sum potrdil ali ovrgel. Diagnosticiranje bolezni ni igra oziroma rezultat nekaj prebranih in slabo razumljenih člankov ali mnenj, ampak proces, ki zahteva poglobljeno specialistično znanje in dolgoletne izkušnje.
Nekateri boste skočili v »luft« že v tej fazi pisanja. Kaj šele v naslednji. Na podlagi slabega razumevanja informacij na spletu ali celo prebiranja lažnih, tečeš k zdravniku, čeprav ni prav nič narobe. Odžiraš mu čas, ki bi ga drugače namenil bolnikom z resničnimi težavami. Poleg tega početje povečuje občutek tesnobe. Dlje iščeš podrobne podatke, bolj si prepričan, da si resno bolan. Spirala strahu ni brez posledic, kot sta kronična tesnoba in depresija.
Spletna hipohondrija nastopi, ko pred zaslonom preživiš neskončno število ur, da bi prepoznal simptome svojih težav, ki jih nato v glavi preoblikuješ v najbolj črne scenarije. Ni bolezen, temveč pojav, ki pa postaja zadnja leta vse pogostejši. Za kar je kriva pandemija koronavirusa.
Začarani krog se pogosto nadaljuje, ko se ti posreči pravilno ugotoviti nekaj simptomov, kar jemlješ za pozitivno znamenje, da si na pravi poti in da imaš gotovo tudi vse preostale simptome, svoj vrhunec pa doseže, ko sam sebi postaviš diagnozo in meniš, da ne potrebuješ zdravnika.
Znaki spletne hipohondrije so: pogosto osredotočanje samo na najbolj črne scenarije bolezni; postavljanje strašljive diagnoze na podlagi samo nekaj splošnih simptomov; med zaznamki imaš shranjene izključno zdravstvene strani; ne obstaja bolezen, za katero si slišal, a se o njej še nisi informiral; prek družbenih omrežij svoje počutje primerjaš s počutjem prijateljev; zdravnika obiščeš z izpisom vsega, kar si o svoji težavi našel na spletu; nočeš sprejeti preprostih diagnoz (bolečine v glavi so včasih samo bolečine v glavi); grabi te panika, da je tvoje zdravje tempirana časovna bomba; na spletu iščeš samo še informacije o svojih težavah.
Bistveno je, da razumeš razliko med informacijami in samodiagnozo. Tudi ko gre za znanstveno neoporečne nasvete in predloge za naravna zdravila, ni nujno, da jih pravilno razumeš, saj zahtevajo dodatna znanja in izkušnje. Nekaj, kar nekomu pomaga pri podobnih simptomih, je lahko zate popolnoma neprimerno. Če te kaj skrbi in si prepričan, da imaš zdravstvene težave, potlej se posvetuj s svojim osebnim zdravnikom. Ne z doktorjem Googlom. Zdravje gotovo ni nekaj, s čimer bi se igral in prvi korak pri tem je priznanje, da splet ni čudodelnik, ki te bo rešil vsega hudega.
Brez komentarjev