Ako bi živel danes, potem bi Obelix priljubljeno krilatico spremenil v, »So nori ti bruseljski birokrati.« Edini razlog, ki razjasni, zakaj se prehoda na električna vozila lotevamo na nadvse bedaste načine.
Ves ta direndaj okoli prehoda do leta 2035 se mi zdi podoben, kot če bi želeli zamenjati cenen nakit z zlatim in okrašenim z diamanti. Nihče pri zdravi pameti, in upam si trditi, da nas večina to še premore, ne bo sprejel teze, da mora od zdaj naprej zaradi okolja in zmanjšanja emisij škodljivih plinov, za avtomobil plačati še enkrat več. V tem ni nobene logike, razen v primeru, da so lepo plačani politiki in uradniki preprosto izgubili stik z realnostjo!
Ne skrivam, da so mi všeč električni avtomobili. V vsem, rezen v hitrosti in priročnosti dotakanja energenta, prekašajo vozila s klasičnimi bencinskimi in dizelskimi motorji. Namenoma pri tem nisem omenil cene. Nenazadnje BMW-ji ali Mercedesi srednjega razreda stanejo enako kot najcenejši »električarji«, pa se nihče prav dosti zaradi tega ne razburja. Kot vedno je težava drugje. V nedorečenosti, kaj želimo, in predvsem, kako se prehoda loteva industrija. Z dragimi avtomobili, ki jim prinašajo večje dobičke, namesto z majhnimi in poceni, ki že zdaj niso najbolj dobičkonosen razred.
Ne potrebujemo hudih za elito z globokimi žepi, temveč ljudske električne avtomobile, ki si jih bomo lažje privoščili!
Ambiciozen načrt, da bodo vsi po letu 2035 prodani avtomobili električni, je mogoče doseči zgolj v primeru razumevanja, da trg zahteva predvsem cenovno dostopnejše namesto zmogljivih in bogato opremljenih modelov. Kitajci jih očitno znajo narediti, vendar je logično, da nima smisla zavestno uničiti evropskih podjetij. S tem bi si dolgoročno nakopali več težav, kot bi jih rešili. Vendar carine ravno tako niso odgovor, saj ohranjajo »status quo«. Če kdo, potem bi mi morali vedeti, zakaj so slaba rešitev. Zgodovina jugoslovanske industrije je zgovorna. Dokler so bili domači proizvajalci zaščiteni, smo za evidentno slabše yugote in stoenke plačevali več, kot so bili vredni. Zgodovina se zlahka ponovi. Evropski avtomobili ne bodo nič slabši od kitajskih, vendar bodo oboji za večino preprosto predragi. Zanimivo je, da se o tem bolj malo pogovarjamo.
Vse dogajanje okoli elektrifikacije je po mojem mnenju nespametno zastavljeno. Namesto, da bi se problema lotevali od spodaj in takoj zasnovali cenejše modele, evropski proizvajalci še vedno cincajo in prelagajo njihove predstavitve. Pa še to spet morda na napačnih osnovah. Ne potrebujemo samo avtomobila, ki bo cenejši od dvajset tisočakov, temveč potrebujemo električne različice trenutno najbolj prodajanih modelov, po enakih cenah, kolikor stanejo izvedbe z motorji na notranje zgorevanje. Doseči to čim hitreje, pa bi morala biti naloga uradnikov v evropskih pisarnah, namesto da se igrajo z datumi s figo v žepu, saj ni nemogoče, da bomo kmalu priča premiku postavljenih rokov. Dokler bo električna izvedba nekega manjšega avtomobila z vsemi popusti in subvencijami stala okoli 25 in bencinska 16 tisočakov, toliko časa ne bom verjel, da bo električni prehod uspel!
Znašli smo se v nekoliko paradoksalnem položaju. Ker evropski proizvajalci sploh nimajo oziroma nimajo dovolj cenejših modelov, bo Evropa prisiljena sprostiti prodajo cenejših in pogosto celo najmanj enako kakovostnih kitajskih avtomobilov, kar bo zagotovo udarilo na evropsko industrijo. Ali po bo poskušala slednjo zaščititi in upati, da se bo dojela, kakšne avtomobile mora izdelovati in po kakšnih cenah prodajati.
Naslovna fotografija DepositPhotos
Kizajska zna predvsem izdelovati poceni majhna električna vozila ob ogromnih državnih subvencijah in trenutno z minusom pri prodaji (z namenom izčrpavanja/propada konkurence). Vsaj na kitajskem trgu je tako. Na evropskem pa so itak 2-3x dražji… in to isti modeli in ista kvaliteta. Kar na kitajskem prodajajo za 10.000€, v Evropo navlečejo in prodajajo z nesramnimi maržami za 25.000€. Kvaliteta pa bolj slaba.