Še pomnite tovariši legendarnih iger, ki so nam krajšale čas, tako kot ga sodobne zanamcem? Če vas je zagrabila nostalgija, vas vabim na playclassic.games.
Ne trdim, da so bile včasih igre boljše, bile pa so drugačne. Legendarni naslovi Doom, Princ iz Perzije in še cel kup drugih, so utirali pot žanrom, ki so danes tako ali drugače normalni ter splošno sprejeti. Grafično in po obsegu se stare (retro) igre ne morejo primerjati z današnjimi, pa vendarle so nudile najmanj podobno igralno izkušnjo. Včasih pa celo boljšo. Nobena sodobna igra, niti Pokemoni Go, ni obnorela svet, kot ga je legendarni Tetris. Osebnih računalnikov je bilo malo, neprimerljivo s priljubljenostjo pametnih telefonov, pa vendar ste pred več kot tremi desetletji težko našli človeka, ki za zasvojljivo zlaganje likov še ni slišal.
Stare igre pa naj bodo za starinske igralne konzole ali za sistema Dos in Windows najdete na spletni strani playclassic.games in ni jih malo. Prilagojene so, da delujejo v okno spletnega brskalnika, kar niti malo ne moti, saj so bile narejene za veliko počasneje »mašine«. Ne bi me presenetilo, da emulacija nekatere celo upočasni, da jih je sploh mogoče igrati na sodobnem računalniku. Vse skupaj je dokaj preprosto. Ničesar ni treba za stalno nalagati na računalnik, kot nekoč iz disket kupljenih pri bližnjem piratu ali izposojenih od prijatelja. Igro najdete, pritisnete »play« in počakate, da emulacija opravi svojo. Nato jo igrate, kot ste jo nekoč. Zanimivo bo videti, ali imate še vedno enako spretne prste.
Pričakoval pa sem, da bo igranje lažje. Še vedno pomnim, kako je treba igrati Doom ali Princa, zato sem pričakoval lahko delo. Pa ni. Še vedno so igre namreč težke, še vedno zahtevajo pravočasen pritisk tipke za skok, drugače princ zgrmi v luknjo in umre na sulicah in previdni vstop v sobo ali na hodnik, da vas pošasti ne presenetijo.
Zaradi dostopnosti in preprostosti rabe je igranje starih iger v spletnem brskalniku še vedno aktualni način preživljanje prostega časa za zaslonom računalnika. Nobene potrebe namreč ni, da kupite novo igro, potem pa vas zasvoji in po domače povedano »padete notri«, če so stare brezplačne. Morda so nove lepše, zmogljivejše in še kakšen »naj« bi se našel, vendar nimajo patine, ki je značilna za stare. Morda bodo prepričale mlade, da ni vse v grafiki, nas malce starejše pa spomnijo na začetke računalništva. Čase brez interneta, ko smo se morali mnogo bolj potruditi, da smo igre, pa tudi druge programe za osebne računalnike, sploh dobili.
Avtorske pravice pa ne rabimo upoštevati, kajne?
GospoT Mitja, igre so abandonware. Poguglajte. Hvala!