Poceni so, manj porabijo in se ne segrevajo. Vendar nekatere raziskave kažejo na morebitne negativne posledice prevladujoče osvetlitve prostorov. Svetloba, ki jo oddajajo sijalke LED, se namreč bistveno razlikuje od sončne, kar naj bi vplivalo na delovanje mitohondrijev, ki hranila pretvarjajo v energijo.
Kljub temu da nekateri menijo drugače, je jasno, da je človeški organizem nastal v evolucijskem procesu. Podnevi smo se zanašali na sonce, ponoči na ogenj. Nikakor ne na umetno svetlobo. Kaže, da zna ta povzročati težave, saj raziskave nakazujejo, da različne valovne dolžine svetlobe vplivajo na proizvodnjo celične energije, izkoriščanje glukoze, kurjenje maščob, telesno maso in celo sposobnost razlikovanja barv. Z drugimi besedami, svetloba morda ni pomembna le za vid, temveč vpliva tudi na presnovo oziroma metabolizem. To samo po sebi še ne pomeni, da nas sijalke LED počasi »zastrupljajo«. Obstajajo le sumi, do katerih še pridemo.
Srž problema so valovne dolžine. V sončni svetlobi so prisotne vse, zato jo vidimo kot belo. Valov na spodnjem in zgornjem delu spektra ne vidimo. Nekatere pa začutimo. Na primer toploto. Daljše valovne dolžine v rdečem delu spektra in naprej proti infrardečemu so prevladujoče v svetlobi plamena. Vemo, kako smo »narejeni«. Zjutraj nas predrami svetloba modrega neba, v kateri prevladujejo krajše valovne dolžine okoli 450 nanometrov, zvečer pa nas uspava toplejša svetloba, v kateri prevladujejo valovne dolžine okoli 650 nanometrov. Več sto tisoč let je bilo telo izpostavljeno takšnim razmeram in bilo bi utopično pričakovati, da to nima vpliva na delovanje organizma.
Za razliko od žarnic z žarilno nitko, ki so prav tako oddajale širok spekter z veliko rdeče in infrardeče svetlobe, imajo običajne bele sijalke LED vrh v modrem delu spektra med 420 in 450 nanometri, medtem ko oddajajo zelo malo valovnih dolžin nad 650 nanometri. Gledano s tega zornega kota so klasične žarnice »bolj naravne«, a smo se jih bili prisiljeni znebiti, ko so »birokrati« ugotovili, da niso dovolj varčne. Krivda za to, da naša telesa prejmejo vse manj svetlobe rdečega spektra, ni samo v tem, da se premalo gibljemo na prostem. Tu so še energetsko učinkovita okna, ki zaradi manjšega segrevanja prostorov odbijajo ali absorbirajo znaten del infrardečega sevanja. Verjetno vam je znano, da sončenje za steklom nima nobenega smisla. Posledica je, da posamezniki, ki preživijo od 80 do 90 odstotkov časa v zaprtih prostorih, ne le prejmejo manj svetlobe kot zunaj, ampak so izpostavljeni tudi drugačnemu razmerju valovnih dolžin.
Znano je, da premajhna izpostavljenost dnevni svetlobi prispeva k pomanjkanju vitamina D in motnjam cirkadianega ritma, kar je povezano tudi s sezonsko motnjo, znano kot zimska depresija.
Tako pridemo do mitohondrijev. Gre za celične elektrarne oziroma organele z lastnim zapisom DNK, ki se deduje po materini liniji. S pomočjo kisika hranila, glukozo in maščobne kisline, pretvarjajo v adenozin trifosfat oziroma ATP. V gorivo, ki poganja celice, če se izrazim razumljiveje. Dokazano je, da so v mitohondrijih molekule, ki absorbirajo svetlobo. Nekatere raziskave kažejo, da rdeča in infrardeča svetloba povečata električni potencial membrane mitohondrija in s tem proizvodnjo molekul ATP. Modra svetloba z valovno dolžino okoli 420 nanometrov pa naj bi imela nasproten učinek. Zmanjšala naj bi aktivnost delov mitohondrijskega sistema za proizvodnjo energije.
To seveda še ne pomeni, da nam svetloba sijalk LED škoduje. So pa na primer miši, ki so bile izpostavljene svetlobi z valovno dolžino 420 nanometrov, pridobile skoraj več teže kot kontrolne živali, izpostavljene 450-nanometrski svetlobi. Avtorji te raziskave menijo, da bi zmanjšana mitohondrijska aktivnost lahko zmanjšala porabo glukoze in s tem spodbudila pridobivanje telesne teže. Ker zaključkov ni mogoče preprosto prenesti na ljudi, nima smisla po predalih v kleti iskati starih žarnic. Sijalke LED prinašajo prihranke, medtem ko raziskave za zdaj niso dokazale, da pogosta izpostavljenost njihovi svetlobi povzroča presnovne bolezni pri ljudeh.
Za zdaj tudi še ni jasno, ali koristi dnevne svetlobe izvirajo iz rdečih in infrardečih valovnih dolžin, njihove intenzivnosti, sprememb čez dan, vplivov na cirkadiano uro ali kombinacije vsega naštetega. Zato je najbolj smiselno, da čim več časa preživimo na naravni dnevni svetlobi, zvečer pa se izogibamo nepotrebno močni osvetlitvi, bogati z modrimi valovnimi dolžinami.
Brez komentarjev