Ne strašite ljudi z iracionalnimi strahovi na podlagi malo verjetnih groženj!
Marjan Kodelja 11. avgusta 2022 ob 06:22

Napovedan prevzem spodbuja očitke, da Amazon podjetje Irobot kupuje, ker si želi (še) več naših podatkov. Ni dvoma, da si jih želi. Podobno kot Google, Facebook oziroma vsa globalna tehnološka podjetja. Tudi kitajska. To trobim že kar nekaj časa.

Robotski sesalniki imajo potencial, da se prelevijo v ovaduhe. Tako kot še marsikatere druge naprave. Rešitev zato niso občasna svarila pred takšnimi in drugačnimi prevzemi, ki ničesar ne rešijo, temveč pravila in načini regulacije, ki bi tehnološkim podjetjem postavila meje. Zdaj jih namreč nimajo oziroma so veliko preohlapne!

Neodgovorno se mi zdi strašiti ljudi, da bi nas Amazon na podlagi podatkov, ki bi jim jih zagotavljali robotski pomočniki, silil v nakup česarkoli, v kar nas ne sili že sedaj. Ne vidim, katere podatke bi lahko zagotavljali, in jih še ne pozna. Sploh, če sodite med posameznike, ki doma veselo klepetate z Alexo. Napovedani nakup je prej posledica pripravljenosti dozdajšnjih lastnikov, da podjetje prodajo. Morda bi se morali vprašati o njihovih razlogih. Kot je ta, da jih tekmeci prehitevajo po levi in desni. S tehnološko izpopolnjenimi izdelki in ugodnejšimi cenami. Nima si smisla pred tem zatiskati oči. A hkrati ravno tako ne moremo mimo podobnosti med izdelki. Vsi, ki so kolikor toliko uporabni, hranijo tloris stanovanja, medtem ko imajo najboljši pod nosom kamero, da spoznajo predmete pred seboj. Torej imajo popolnoma enak potencial, da vohunijo za nami. Pravzaprav še večjega.

Upam si trditi, da so Irobotovi robotski sesalniki glede varnosti najbolj konservativni. Od kamere večine si ne morete dosti pomagati, tudi če bi hoteli in bi prišli do njenih podatkov. Vidi packe in vzorce, ki jih potrebuje za navigacijo in določanje položaja v prostoru, ne pa normalne »slike«. Druga pesem je morebitna sprednja kamera, ki dejansko »vidi«. Toda, robot poskuša prepoznati predmet s svojo elektroniko in programsko opremo. Ne pošilja njegovih fotografij v internet in celo ne v aplikacijo, če tega posebej ne zahtevate. A ko jih, so hranjene na drugem strežniku, da jih ni mogoče povezati s konkretnim uporabnikom. Podobno je še v primeru zemljevidov oziroma vseh podatkov, ki jih robot »sporoča«. Bojim se, da kitajski tekmeci varnosti ne posvečajo tolikšne pozornosti. Ne, ker bi hoteli vohuniti za lastniki naprav, temveč preprosto zato, ker se jim to ne zdi pomembno. Dokaz tega je na primer funkcija, ki je omogočala pogled skozi kamero nekaterih modelov, ki so jo onemogočili šele kasneje, ko so bili vprašani po duševnem zdravju.

Malodane smešni so pomisleki, da vas bo Amazon silil v nakup dražjih stvari, ker mu bo sesalnik sporočil, da imate veliko stanovanje, ali v nakup pasje hrane, ker bo v kotu prepoznal posodico za hranjenje. Še bolj neumna je trditev, da znajo analizirati smeti. Na primer večjo koncentracijo las, na podlagi česar bi potem ocenil, da vam izpadajo. Zelo verjetno je, da to trgovci že vedo. Glede na zgodovino nakupov ugibajo, da ste premožni, saj vedno posežete po izdelkih srednjega ali višjega cenovnega razreda. Če ste kadarkoli kupili karkoli za domačega ljubljenčka, potem vedo, da ga imate. Podobno poteka vzročno posledično sklepanje o izpadanju las. Tehnološka podjetja že zdaj več vedo, kot si upamo priznati, in robotski sesalniki ne bi drastično izboljšali njihovega podatkovnega bogastva.

Obenem lastništvo nekega podjetja ne reši ničesar. Teoretično bi se lahko omenjeni podjetji že zdaj dogovorili, nenazadnje lahko robotske sesalnike upravlja Alexa, glede posredovanja zanimivih podatkov. Tovrstna sodelovanja med tehnološkimi podjetji niso nič neobičajnega, zato bi morali spremeniti »percepcijo« delovanja ter uporabe pametnih in povezanih naprav. Kdo je njihov lastnik? Kdo ima nadzor nad podatki? Preprosto rečeno. Ob nakupu bi moralo biti onemogočeno vsako pošiljanje podatkov v internet in omogočeno lokalno delovanje. Ne glede na sposobnosti izdelka bi ga, če bi tako hoteli, lahko uporabljali na stari, neumni način. Tako, kot smo uporabljali starejše modele robotskih sesalnikov, ki jih nismo mogli povezati v domače omrežje. To ne pomeni, da ne bi mogli uporabljati aplikacije (in vseh njenih prednosti). Tudi ta bi morala omogočati lokalno delovanje. Se pravi uporabo brez zahteve po odprtju in prijavi v uporabniški račun ter le tedaj, ko sta telefon z aplikacijo in naprava v istem omrežju. V takšnem primeru naprava ne bi na strežnik izdelovalca posredovala niti enega bita, ne bi vohljala za nami, a zato bi se morali odpovedati samo dostopu do nje na daljavo. Če tega ne bi hoteli, potem bi preprosto na svojo odgovornost dovolili pošiljanje podatkov, seveda ob natančnem vedenju, kaj bodo z njimi počeli.

Za Američane je »regulacija« brezbožna beseda, a obenem se pod pretvezo bojazni, da bi, takisto kot oni zbirajo podatke o drugih, trudijo omejiti kitajska podjetja.

Zakaj tega ne zahtevajo predvsem glede dotičnega prevzema najbolj glasni ameriški advokati, ki se borijo za pravice potrošnikov? Mimogrede. Istih prav nič ne moti, če tehnološka podjetja vohunijo za uporabniki drugje po svetu. Največkrat so tiho ali pa se celo obregnejo ob to, ko Evropa upravičeno zahteva regulacijo in prepoveduje pošiljanje podatkov na ameriške strežnike.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Vrnimo se k dotičnemu »primeru«. Bojazen, da bi robotski sesalniki podjetja Irobot samo zaradi spremembe lastništva postali bolj zvedavi, je malo verjetna, celo iracionalna. Vsaj v doglednem času namreč ne bo mogoče na glavo obrniti obstoječe tehnologije in infrastrukture. Amazon bo zahteval spremembe. Morda bi jih ravno tako obstoječi lastniki. Nekatere nam zagotovo ne bodo všeč, a dvomim, da bodo ogromne in takojšnje. Da bi robotski sesalnik teoretično postal ovaduh in omogočil Amazonu vpogled v naš dom, je najmanj treba napisati novo programsko opremo in se prepričati, da ne bo slabo vplivala na obstoječo. Možno je. A zahteva čas. Dvomim, da je zato to razlog prevzema. Iskati jih je verjetno treba drugje. Ker ima denar! Ker so lastniki podjetje pripravljeni prodati! Ker ima zanimivo tehnologijo? Še kaj bi se našlo. Razlogi prevzema so vedno večplastni in dobro premišljeni. Redko kdaj tako banalni, kot ga omenja večin trenutnih kritikov.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.