Ne maram planskega gospodarstva, ne iz Beograda ne iz Bruslja
Matjaž Ropret 13. junija 2022 ob 12:15

Komunistične države imajo rade centralno-planski način vodenja gospodarstva (država oz. oblast ima tamkaj pač roko nad vsem), pogosto s t. i. petletkami, nekakšnimi načrti za prihodnjih pet let. Počasi se začenja zdeti, kot da v Bruslju za načrtovanje prihodnosti Evropske unije prehajajo na podoben sistem. Poglejmo samo zadnja primera. Predpisali bodo edini zveličaven priključek za polnjenje prenosnih elektronskih naprav ter prepovedali prodajo avtomobilov z bencinskimi in dizelskimi motorji.

Ne mislim, da gremo v Evropi (nazaj) na komunizem ali kaj podobnega, tudi avtonomnost držav pri odločitvah še naprej ostaja velika in počasnost ter kompromisna narava sprejemanja česarkoli v Bruslju že v osnovi jemlje ostrino skoraj vsem ukrepom, a omenjena sta vseeno za moj okus mejna. Tistega z zapovedjo USB-C se da razumeti in do neke mere tudi kar dobro zagovarjati, avtomobilski pa je precej bolj v slogu, »Vse bo kul, če popravimo streho, da ne bo več puščala, in bomo na suhem, tudi če na hišo teče slap, ker se je podrl jez.«

Zgodba z enotnim polnilnim priključkom je rahlo nepotrebna, ker je industrija tako ali tako sama šla v to smer in vse (z izjemo Applovih telefonov, za zdaj) konvergira v USB-C, celo cenejši telefoni in slušalke ter fotoaparati, ki so bili dolgo še na mikro USB. Pred desetletjem je bilo seveda drugače in ker se v Bruslju čas vrti drugače kot sicer, je dejstvo, da so odločevalci vendarle uspeli priti do sporazuma, zanje velik uspeh. Po drugi je prav zato, ker se je USB tipa C že povsem uveljavil in prevladal, uzakonitev te tehnološke rešitve v bistvu samo formalna, pravna potrditev dejanskega stanja. In končni pritisk na še tiste redke proizvajalce, ki se upirajo »neizbežnemu«. Ostajajo pomisleki glede nadaljnjega razvoja in inovacij, če dobivamo zapovedani rešitev za naslednjih kdo ve koliko let. Vprašanje je tudi, ali bo okoljski dobropis tako velik, kot predvideva zakonodajalec, še posebej, če bodo kupci še naprej posegali po kompletih s polnilnikom, v kolikor jih bodo proizvajalci obdržali v ponudbi (uredba sicer implicitno spodbuja kupovanje brez napajalnika).

Na koncu se za uporabnike zaradi poenotenja na USB-C ne bo spremenilo veliko, z izjeme ene, resda dokaj obširne množice. Smer, v katero gre industrija sama, in regulacija sta se v tem primeru združili, poenotili, in vse skupaj bo poskrbelo zgolj za to, da ne bo več kakšnih izjem. V nadaljevanju pa še za enoten standard brezžičnega polnjenja, ki ga tudi pravzaprav že imamo (Qi), morda za večjo spodbudo proizvajalcem k razvoju naprav brez kakršnih koli fizičnih priključkov.

Prohibicija nikoli ne prinese nič dobrega

Situacija z avtomobili je precej drugačna kot z vtiči za polnjenje telefonov, tablic, slušalk ali prenosnikov. Tisti z motorji z notranjim zgorevanjem so še vedno zelo, zelo prevladujoči in bodo še ohoho časa. Za baterijske ni niti konsenza, da dejansko predstavljajo prihodnost (kaj šele sedanjost), kot lahko nedvoumno ugotovimo glede USB-C. Če nam industrija vsiljuje določene rešitve, to ni idealno, a še slabše je, če nam jih predpišejo uradniki. V prvem primeru vsaj lahko deluje zakon povpraševanja in se proizvajalci prej ali slej morajo prilagoditi željam kupcev (seveda se dogaja tudi obratno, toda očitni flopi vedno odpadejo). V drugem pa obtičimo in popravljanje morebitne napake je precej bolj dolgotrajno in boleče.

Ne bom se znova spuščal v razpravo o prednostih in slabostih ene ali druge pogonske možnosti, pa o tem, katere vidike onesnaževanja pri vsaki on njiju upoštevamo in katerih ne (običajno tisto, kar nam za »prodajanje« argumenta ustreza), bi pa opozoril na to, da EU v zgodbi o prepovedi »bencinarjev« in »dizlov« res preveč enostransko gleda na lokalne izpuste. Strinjam se, da bi bilo fino očistiti zrak, še posebej v mestih, in da k temu onesnaževanju največ prispevajo prav izpusti omenjenih vozil. Vseeno pa ne bi zato udaril s splošno prepovedjo prodajo tovrstnih vozil. Lokalni izpusti nikakor niso edini upoštevanja vreden in zveličaven vidik. So še mnogi drugi, ki pa jih v Bruslju nalašč zanemarjajo ali zmanjšujejo njihov pomen. Kot poudarjajo tudi v Avto-moto zvezi Slovenije (AMZS), problema ni mogoče rešiti zgolj z zamenjavo pogona v avtomobilih, temveč se ga je treba lotiti celostno. Mesta bi morali preobraziti v taka z odličnim javnim prevozom, prijazna kolesarjem in pešcem, jih prilagoditi tudi za osebne električne prevoznike (da ne bodo skiroji švigali povsod med pešci), določiti, kje se lahko vozijo »umazani« avtomobili in dostavniki in kje ne. Tudi za prebivalce podeželja bi lahko izboljšali javni prevoz, poskusili s širitvijo storitev »car sharinga« in še čim drugim, kar bi zmanjšalo vsakokratno potrebo po vožnji z lastnim avtomobilom. S tem bi verjetno naredili veliko več, seveda pa se bruseljski politiki potem ne morejo z ničesar hvalisati.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Predvsem pa sem odločno proti prepovedovanju stvari, ki so ob pametni uporabi povsem neproblematične. Seveda naj bo prepovedano ali strogo regulirano orožje. Prav tako nevarne snovi. Toda avtomobili, četudi onesnažujejo in se z njimi dogajajo nesreče, se mi vseeno ne zdijo material za prohibicijo. Tudi ne alkohol. Če že, naj se omeji njihovo uporabo na določena območja ali določene ure, kot smo omejili prodajo alkoholnih pijač. Iz preteklih primerov bi lahko vedeli, da vsaka prohibicija prinese kup neželenih posledic, ki situacijo samo še poslabša. Ne dvomim, da se bo v zadnjih letih pred koncem prodaje povpraševanje ekstremno dvignilo, ko bodo želeli mnogi kupiti avto »na zalogo« oz. izkoristiti še zadnjo priložnost za novega neelektričnega. Bodo zaradi tega tudi cene in dobavni roki še bolj nori kot so zdaj ali pa bodo proizvajalci znova povečali kapacitete za modele z motorji z notranjim zgorevanjem in se bo delež teh vnovič bistveno povečal? Kasneje bo zagotovo cvetelo preprodajanje na veliko, morda tudi iz drugih predelov sveta v Evropo, vozni park se bo verjetno staral, za nekatere bodo morda avtomobili celo postali nedostopni, na kakšno posledico pa niti nisem pomislil.

Lahko ugovarjate, da je do takrat še dobrih 12 let, toda to je v resnici pri lastništvu avtomobila in spremembi z njim povezane miselnosti zelo malo. Kaj bo do l. 2035 spreobrnilo tiste, ki so danes ljubitelji dizla ali bencina in morda obenem še nasprotniki električnih? Prisila skoraj zagotovo ne. Prepričan sem, da je Evropska unija sposobna priti na plano z bolj domišljenimi in manj populističnimi predlogi.

Naslovna ilustracija: DepositPhotos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • Zanimivo mi je, da večina dojema, da je prepoved prodaje dizelskih in bencinskih vozil usmerjena zoper kupce vozil.

    Sam se bolj nagibam, da je usmerjena zoper inertnost avtomobilske industrije, ki je imamo v Evropi kar precej. Tudi zato je do končne prepovedi še 12 let, kar sta pri avtomobilih nekje dva razvojna cikla. Da je šla prepoved skozi zakonodajno sito, pomeni tudi, da evropska politika glede tega misli resno. Seveda je pomemben prispevek tudi vojna ..

    S prepovedjo je evropska avtomobilska industrija dobila jasen signal, da na notranje zgorevanje naprej ne bo šlo. Alternativa bi bila, da bi se še naprej nekaj trudili z bencinom in dizlom, potem bi pa trg požrli azijski električni avtomobili.

    Signal je: začnite proizvajati električna vozila, če hočete v mobilnosti ostati relevantni.

    • Hja, prepoved bo zmanjšala izbiro na trgu, in večina proizvajalcev že tako ali tako napoveduje popoln prehod na elektrifikacijo do l. 2030 ali tam nekje. Res je do uveljavitve prepovedi še 12 let, zato je po enem gledanju še več kot dovolj časa, a po drugem mogoče tudi prezgodaj, sploh glede na to, da letos npr. proizvajalci niti slučajno niso sposobni proizvesti toliko električnih avtomobilov, kot bi jih lahko prodali, zato je iz te perspektive malo težko verjeti, da jih bodo lahko čez deset let x-krat več. Mislim, da bi lahko EU počakala še vsaj pet let in videla, kam gredo obljube in sposobnosti industrije, vmes z različnimi ukrepi spodbujala prehod na elektrificiran vozni park, če se ji gre za to, potem pa mogoče razmišljala o bolj hard potezah.

Dodaj odgovor za Gašper Žejn Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.