Film ne pomeni le pripovedovanja zgodbe. Vzbujal naj bi občutke in tu je po mojem videnju osrednja razlika med Ligo pravičnih iz leta 2017 in letošnjo različico, ki se je je prijelo ime Snyderjev rez.
Zack Snyder je po koncu snemanja zaradi tragične smrti hčere odstopil od nadaljnjega dela in »taktirko« v post produkciji prepustil režiserju Jossu Whedonu. Ta je sprejel diktat šefov, naj vključi več humorja in da film ne sme biti daljši od dveh ur. Morda so upali, da se bo kot tak lahko kosal z Maščevalci, vendar so se ušteli. Ne samo, da so nekoliko predrugačili prikaz vesolja stripov založnika DC in ga naredili za odtenek manj temačnega, izrezali so ogromno prizorov, pomembnih za razumevanje širše zgodbe. Koliko? Recimo takole. Manjka jih za slabi dve uri, kar ni mačji kašelj!
Po uri in pol napetega zijanja, ko mi niti za trenutek misli niso odtavale stran od dogajanja na zaslonu, sem se zavedel, da pravzaprav še vedno gledam uvod v dogajanje. Vseeno. Zgodba je bila ves čas napeta in hkrati je bilo povedano in predvsem prikazano dovolj, da tudi nepoznavalec sveta DC-jevih junakov in zlobnežev razume bistvo. Kaj je bilo prej, kaj kasneje in zakaj se vse skupaj dogaja, kot se! In veliko več. Ne izvemo, kdo je naredil matične škatle in čisto natančno, kaj so, razumemo pa njihov namen. Ne vemo, kaj je na Zemlji skrita enačba protiživljenja, vendar razumemo, da jo ultimativni zlobnež Darkseid hoče, da bi zavladal vsem. Je in ni podoben Thanosu iz Meščevalcev ali če hočete Sauronu iz Gospodarjev prstanov. Večina filma je predigra, ko je gledalec moker od pričakovanja epskega boja med ligo dobrih na eni in armado parademonov Stepskega volka, odposlanca Darkseid na drugem. Medtem ko ta ostane v podporni vlogi, v nizkem startu, da prevzame vlogo glavnega zlobneža v morebitnem drugem delu. Po spopadu sledi še pol ure zaključkov, od katerih je vsaj eden pretežno temačen.
V filmu ni banalnih, štosov na prvo žogo, ki vanj ne sodijo. V tej različici namreč ni prizora, v katerem se Superman in Flash zapleteta v dokazovanje, kdo je hitrejši. Saj je to vendarle jasno. Višek humorja je vprašanje Batmanu, kakšna je njegova moč, in odgovor »bogat sem«, ter opazka Stepskemu volku, ko Supermana trešči s sekiro, »nisem navdušen«! DC-jev svet superjunakov je temačnejši od Marvelovega. A to še ne pomeni, da je pretemen. Batman ni zamorjen, temveč premišljen, Superman je v osnovi dober, Aquaman ciničen, čudežna ženska polna empatije, Flash nekoliko izgubljen in edini rahli komedijant, medtem ko Stone (Cyborg) še ne ve, naj ima očeta rad ali ga sovraži. Z vsemi napakami tvorijo ekipo pravičnih borcev proti zlu, ki na kraju doseže, česar se je namenila.
Ker je zgodba enaka kot pred štirimi leti, moramo razlike iskati drugje. V odličnih posebnih učinkih, prizorih v tehniki počasnega posnetka. Pritegnejo, da bolj ne bi mogli. Dobite namreč občutek, kako zelo hitri so superjunaki v svojih potezah. Počasnih prizorov je ogromno, vendar se mi niti za enega ni zdelo, da bi bil odveč. Podobno kot ni odveč ali dolgočasen noben prizor. Vse namreč štima od prve do zadnje 242 minute. Ker je odlična še montaža, fotografija oziroma (skoraj) vsi elementi filma, ogleda ne bi mogel topleje priporočati. Ker gre za enega boljših filmov zadnje čase, ga le poglejte tudi, če niste pretirani ljubitelj žanra!
Kaj: Liga pravičnih (Zack Snyder’s Justice League)
Kje: Ker je Partis »skurjen«, film poiščite v pretočni storitvi HBO Go
Ocena 4,8: Bolje ne bi moglo biti! Kratko in jedrnato. Redko se namreč zgodi, da se ne moreš odtrgati od zaslona, čeprav zadnja plat po štirih urah pošteno boli.
Priporočilo: Film ni primeren za najmlajše, drugače pa ga toplo priporočam tudi kategoričnim »sovražnikom« znanstvene fantastike in filmov o super junake. Tako dobro je namreč posnet, da ga je že zaradi tega užitek gledati!
Brez komentarjev