NAZAJ V ŠOLO: V očeh enih zdravilo, drugih strup
Marjan Kodelja 30. avgusta 2019 ob 06:55

Si lahko predstavljate prepoved uporabe baterijskih vrtalnikov, ker bi nekateri bili prepričani, da kvarijo mladino ali pa kot širijo strah glede omrežij 5G, da so grožnja javnemu zdravju. Tako nekako potekajo debate o uporabi tehnoloških priprav v izobraževalnem procesu. Del populacije bi jih sprejel in zavrgel vse drugo, tudi svinčnik in papir, del pa o njih ne želi niti slišati. 

Verjetno je spomin na obljubo o brezplačnem tabličnem računalniku za vsakega šolarja še živ in morda je dobro, da se ni izpolnila. Tablice so bolj kot ne v zatonu, otroci pa morajo pisati tudi na roko in razvijati veščino pisanja, saj se drugače niti podpisati ne bodo znali. Prepisovanje na papir pa je dokazano tudi najboljša tehnika učenja. Kar pa niti približno ne pomeni, da v internet priključenim osebnim napravam ni mesto v šolskih klopeh. Omogočajo namreč hiter dostop do informacij in preprostejšo predstavitev učne snovi. Pa še celo vrsto drugih pozitivnih plati bi lahko našli. Težava torej ni v tehnikalijah, temveč v vprašanju, kakšna raba je primerna in bi jo bilo treba spodbujati. Vprašanje, na katero mora podati odgovor stroka, ne pa helikopterske in buldožer mamice. Je pa situacija včasih lahko prav smešna. Nasprotniki uporabe tehnologije v šolah kot argument uporabijo stavek, “ker sem tako prebral(a) na spletu!?” 

Po moje pa ni težava nasprotovanje tehnologijam, redki so namreč proti računalnikom in projektorjem v šolski učilnici, moti jih le osebne naprave njihovih otrok, prej česa otroke učimo. Namesto uporabe izbranih programov bi jih morali učiti odgovorne rabe, razumevanja nevarnosti spleta in digitalnega sveta ter najbolj pomembno, programiranja. To pa pomeni, če morda ne veste, razvijanje veščine reševanja problemov. Sposobnost, ki bo v prihodnje vse bolj pomembno. Žal pa se mi zdi, ostajam pa glede tega optimist, da je resničnost drugačna. Če karikiram, otroke učimo jesti juho z žlico in zato odpovedo, ko je v skledi golaž. Daleč, da bi bil slovenski šolski sistem slab, ne nazadnje smo visoko uvrščeni v mednarodnih primerjavah, so pa stvari, ki bi jih bilo treba izboljšati. Uvajanje učenja programiranja v vse ravni izobraževanja zagotovo sodi mednje. 

foto: Deposit Photos

Naslednji teden je torej konec razposajenega poletja, kajti otroci se vračajo v šolske klopi. Z večino njih pa bodo prišli tudi pametni telefoni, pa morda še kaj drugega. Nič od tega ni nujno, razen morda prenosni računalnik na univerzitetni ravni izobraževanja. O tem kakšen je primeren za različne starosti, se je razpisal Matjaž. Dodal bom samo še nekaj pritiklin, ki so morda prav tako nujne, kot tehnološke “igrače”, o katerih sva pisala zadnje tedne. Ne, to ne bodo tiskalniki, kajti ti so dejansko izgubili pomembnost, so bolj ali manj nujna naprava, ki leži v kakšnem kotu in čaka na redko občasno uporabo. Igralne konzole tudi ne, kajti te pa res nimajo česa početi v šolah, če ravno mladinec ne obiskuje vojaškega tečaja za daljinsko krmiljenje bojnih strojev. 

Gre za manj zanimive dodatke, ki jih pogrešimo, ko jih zaradi nečesa nujno rabimo. Baterije pametnih telefonov nikdar niso dovolj “velike”, še posebej, če so že v letih in ne zdržijo več toliko časa, kot ko so bile mlade. Dodatna baterija kljub svoji teži nikdar ni odveč in če vam lahko damo nasvet, naj zadrži vsaj 10 tisoč mAh energije. Da lahko napolni telefon vsaj dvakrat, preden je njo treba napolniti. Skrb zanjo je namreč še en dnevni ritual, na katerega ne smemo pozabiti. In če je velika, je vsaj ni treba na elektriko priklopiti vsak dan. Za študente pa je verjetno tudi to premalo, kajti oni potrebuje vsaj še enkrat toliko, da lahko nekaj dodatnih ur delovanja vdahnejo bateriji prenosnega računalnika. Redki so namreč dovolj bogati in si lahko privoščijo ultra prenosnik, katerega baterija zdrži dvanajst in več ur. 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Kot ni nikdar dovolj energije, tudi ni dovolj prostora na pomnilnikih. Pomnilniške kartice in USB ključki so prav tako dobrodošli dodateki v vsaki torbi. Dejali boste, da ni res, saj so na voljo brezžične tehnologije prenosa podatkov. So, a kdor je prek njih prenašal nekaj GB veliko datoteko, bo naslednjič raje dvakrat premislil, preden bo poskusil še enkrat. Pomnilniške kartice sodijo tako v telefone, fotoaparate in še katere tehnološke naprave, služijo pa tudi za varnostne kopije. Pomena arhiviranja podatkov se običajno zavemo šele, ko se nam na primer pokvari telefon in posledično izgubimo vse fotografije. Kaj je pri karticah pomembno. Da nudijo čim več pomnilniškega prostora, na vrhu je standard (SDUC 2-128 TB) ter čim hitrejše branje in zapisovanje (najhitrejše do 985 MB/s). Oboje je izredno pomembno za snemanja videa ločljivosti 4K. Podobno velja tudi za USB ključe, le da bi izbral tudi takšnega, ki ima poleg normalnega USB priključka, še manjšega (USB C ali Lightning) in ga je zato mogoče uporabiti tudi na telefonih.  

 Naslovna fotografija: Deposit Photos

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja