NAZAJ V ŠOLO: Nezanimiv, a (na žalost) še vedno potreben
Marjan Kodelja 21. avgusta 2018 ob 06:43

Tiskalnik je kos tehnologije, ki podobno kot usmerjevalniki in podatkovna skladišča, nikogar pretirano ne zanima. Dokler ga ni nujno treba kupiti, ker je otrok vstopil v izobraževalni sistem ali pa smo ugotovili, da čeprav ni nujen, ga vseeno sem ter tja potrebujemo.

Na razvoju tiskalnikov zadnjih deset let ni bilo pretresljivih novosti. Vsaj kar se tiče naprav za dom in majhna podjetja ne. Še vedno se že na začetku soočimo z dilemo, laserski ali brizgalni tiskalnik. Eni in drugi imajo svoje prednosti, kot tudi slabosti, čeravno so se, vsaj kar se tiče barvnega tiska, že močno približali. Ampak osnovni aksiomi še vedno veljajo. Če je tiskalnik dražji, potem lahko pričakujemo cenejši potrošni material in posledično nižjo ceno izpisa. Velja pa tudi obratno. Laserski tiskalniki, sploh barvni, so dražji od brizgalnikov, cena izpisa je nižja, največkrat pa so tudi bolje izdelani in zato zdržijo dlje.

Tiskalnik je ena tistih naprav, ki ni podvržena modnim muham, zato naj bo nakup premišljen

V mislih imam domači tiskalnik, zato cena izpisa ter dolgoživost tiskalnika nista v prvem planu. Priznajmo, koliko pa sploh tiskamo. Jaz v pol leta natisnem morda kakšne štiri liste, pa še za hčer kakih pet. Glavni »porabnik« je sin. Ampak vseeno sem skoraj prepričan, da v pol leta nismo natisnili dosti več kot kakih trideset listov. Pri takšni količini pa je jasno, da cena izpisa ne igra pomembne vloge. Ako bi tiskalnik uporabljali več, na primer, da ga družina uporablja še za posel, potem pa je zgodba drugačna in prej omenjena podatka bi kar na enkrat postala pomembnejša.

Ne splača se plačati preveč

Moj predlog, kaj naj kupi povprečna slovenska družina z enim ali dvema šoloobveznima otrokoma, ki tiskalnika ne uporablja za popoldansko obrt in brez ovinkarjenja, je takšen. Kupi naj večopravilno brizgalno napravo, torej takšno, ki zna še skenirati in fotokopirati, ima vmesnik za brezžično omrežje, da bo možno neposredno tiskanje z mobilnih naprav in katere cena ne presega tako na oko sto evrov. Če je cenejša, še toliko bolje. Ni važno, kako hitro tiska (ali skenira), ker se nam nikdar ne bo pretirano mudilo in bomo imeli vedno dovolj časa, da tiskalnik izpljune papir. Tudi dolgoživost ni v ospredju. Tiskalnik bo čepel na kakšni polici ali nižji omarici otroške sobe, večino časa bo izklopljen, sem ter tja pa bo moral kaj izpisati. Če gre za recimo deset izpisov mesečno, potem bo zdržal leta, pa tudi zaradi cene izpisa nas ne bo bolela glava. Morda le tisti hip, ko bomo morali na blagajni odšteti zajeten kupček za črni in barvni črnilnik. Ampak, saj ju potem mesece dolgo ne bo treba več kupiti!

Domači tiskalniki niso delovna kljuseta, zatorej, ko se pojavi po kopiranju knjige ali natisu veliko fotografij, tedaj je treba najti alternative. Izposoja tiskalnika v službi ni dovoljena in etična, ampak kdo ima možnost, to tudi naredil. Ko imamo potrebo po veliko izpisov, se lahko odločimo tudi za storitev tiskanja, fotografije pa uredimo v fotoknjige ter naročimo njihovo izdelavo. Ampak zdi se mi, da je tudi to zadnje bolj ali manj v zatonu.

Lahko je tudi laserski tiskalnik ali večopravilna naprava

Študentje največkrat tiskajo daljša gradiva, zato je zanje pomembnejša hitrost tiskanja, nekoliko manj pa kakovost izpisa in možnost tiskanja v barvah. Dobra izbira so črno-beli laserski tiskalniki, ki imajo v primerjavi z brizgalnimi nižjo ceno na izpis. Seveda pod pogojem, da nakupna cena tiskalnika ni previsoka (pod 100 evrov). Alternativa so lahko tudi večopravilne naprave na osnovi brizgalnih tiskalnikov, a le takšne z dovolj veliko hitrostjo in sprejemljivim stroškom izpisa. Slabost brizgalnih tiskalnikov pa je lahko ta, da se barva pri uporabi označevalcev besedila (markerjev), razliva oziroma razmaže, kar za študente ni dobrodošla lastnost.

Učenec, dijak ali študent. Vsi potrebujejo tiskalnik, res pa, da zaradi napredka mobilnih tehnologij manj kot nekoč. Veliko je mogoče narediti na prenosniku, na telefonu, ampak večina še vedno raje (in lažje) bere na papirju, to pa je tudi razlog, da te naprave še niso postale zgolj muzejski predmeti. Je pa na papirju vsaj nakup preprost, če imamo na dlani vse spremenljivke –koliko izpisov na mesec natisnemo. Seštejemo ceno tiskalnika in predvidenega števila črnilnikov (tonerjev za laserski tiskalnik) za dobo treh let, nakar vidimo, kateri od modelov, ki so nam všeč, je tudi cenovno primeren.

Oči na peclje in iskanje razprodaj

Gre pa tudi drugače. Odpremo spletno trgovino, izberemo večopravilne (večfunkcijske) naprave in ceno nastavimo do 100 evrov. Ne bo jim neobvladljivo veliko, zato je preprosto najti nekaj primerno tudi za bolj prazne žepe. Razprodaja starih zalog (akcijski popusti) so način, kako nekaj dražjega dobiti za manj. Ni pa nujno, kajti trgovec lahko ceno brez znižanja postavi (skoraj), kakor se mu zljubi. Da me ne bi žejnega peljali prek vode, vedno ceno izdelka, ki me zanima, preverim še na kakšni tudi znani spletni strani. Evropski Amazom ali Ebay ustreza vsem pogojem. Ko to narediš, dobiš cel kup HPjevih tiskalnikov, za katere se mi zdi, da imajo primat na trgu. V oko pa sta mi padla dva.

HP večfunkcijska naprava DeskJet Ink Advantage 3835 All-in-One

Gre za srednje zmogljivo napravo in z osnovno ceno nad stotakom, vendar trenutno »zbito« ceno na polovico. Glede zmogljivosti bi dejal, da je v zlatem povprečju, v prid pa ji je dvoje. Uporablja novejše črnilnike, ki za ena denar natisnejo dvakrat več strani in podpira priklop v omrežje Wi-Fi. (nakupna cena 60 evrov)

Canon večfunkcijska naprava Pixma TS5150

V primeru, da vam HP ni ljub oziroma bi želel nekaj drugačnega, potem bi verjetno posegel po podobno zmogljivi Pixmi. Cena te naprave je bila znižana za tretjino. (nakupna cena 70 evrov).

Gre pa tudi še ceneje, kajti trg tiskalnikov je nezanimiv, dostikrat pa na zalogi ostajajo modeli, ki niso šli v promet in bi se jih radi trgovci znebili. Spremljanje ponudbe in lovljenje »razprodaj« je zato daleč najboljši način kako poceni priti do domačega tiskalnika.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja