NAZAJ V ŠOLO: Kdaj mu naj kupim telefon, katerega in s kakšnim paketom?
Marjan Kodelja 3. septembra 2018 ob 06:00

Mnenja so deljena, eni ga kupijo skoraj pri rojstvu, drugi bi radi čim bolj zavlačevali. Učen odgovor glasi, da takrat, ko je otrok dovolj zrel za odgovorno uporabo pametnega telefona.

Iz lastnih izkušenj sem lahko nedvoumen le glede tega, da otrok v prvi triadi osnovnega izobraževanja telefona ne potrebuje. Ga pa je gotovo sposoben uporabljati, o tem ni nikakršnih dvomov. Pri teh letih ga moramo pripeljati in odpeljati iz šole, oziroma mora uporabljati organiziran šolski prevoz. Sam torej ne sme priti in oditi iz šole brez prisotnosti staršev, starejšega brata ali sestre oziroma pooblaščene odrasle osebe. Telefona torej ne potrebuje. Ali starši otroku z nakupom telefona delajo škodo? Bedarija, seveda ne. Paziti pa morajo, da otrok telefona ne uporablja preveč in zanemari tudi druge dejavnosti.

Kar sem mene tiče, otrok telefona ne potrebuje niti kasneje v devetletki. Ni nikakršna življenjsko nujna naprava, brez katere ne bi šlo. Pred prelomom tisočletja so otroci hodili v osnovno, srednjo šolo in na fakulteto, mobilne telefone pa so imeli le redki. Pa so vseeno preživeli in končali šolanje, mar ne? Težava je sociološka. Ko ima mobilnik pol razreda ali celo večina učencev v njem, težko pred otrokom zagovarjamo dotedanje argumente »zakaj ne«. Prej ali slej tako vsi dobijo svoj prvi telefon, če ne proti koncu prve, pa gotovo najkasneje v drugi triadi. Kot sem že dejal. Otrok bi normalno funkcioniral tudi brez njega, vendar so se uveljavile družbene norme in nasprotovanje je podobno zaletavanju kozla v zid. Zato se mi zdi bolje kot prepovedati, otroku postaviti omejitve. Najprej tisto, da prižgan telefon nima kaj iskati med poukom. Dobro ste prebrali. Naj otrok telefon ugasne, ne le utiša, tako ne bo v skušnjavi, da ga vzame v roko in pogleda, »kaj dogaja«. Druga stvar pa je varna uporaba aplikacij, iger in družbenih omrežij. Ni lahko, a če nam uspe otroku »dokrajčiti«, da svetova nista dva, temveč je le en sam in da se mora v digitalnem svetu obnašati enako kot v pravem, potem smo naredili veliko. Sledi še razumevanje nevarnosti, ki prežijo s spleta, da ljudje tam niso nujno ti, za katere se predstavljajo ter učenje ločevanja med resnico in lažjo. Priznam, da ni preprosto, a to je davek, ki ga moramo sprejeti, ko otroku v roke potisnemo telefon.

Da otrokov argument o nujnosti telefona ne zdrži resne presoje, se pokaže, ko mu v roke potisnemo mobilnik, s katerim lahko le kliče in pošilja sporočila. Hitro bo ugotovil, da ste ga hoteli žejnega prepeljati prek vode in ne bo vesel. Kakšen telefon mu torej kupiti. Večina otrok nima občutka za odgovornost in ne zna paziti na stvari, zato se mi zdi vsaj na začetku najbolje, da dobi telefon, ki ga ne potrebujemo več. Ker smo starejši mahnjeni na menjavo na vsaki dve leti, jih imamo verjetno doma kar nekaj. Če pa jih ni, potem otroku kupimo cenejši pametni telefon. Iz razloga, ki sem ga navedel, nikdar najdražjega. Ako ga hoče, potem naj ga kupi sam. Tako ga bo tudi bolj cenil in pazil nanj.

Telefon brez kartice SIM je sicer uporabna naprava, vendarle otrok hitro ugotovi, da nekaj ni, kot bi moralo bilo. Hčerka ima telefon, nima pa kartice, pa mi že kar nekaj časa tečnari zanjo. Tako milo me greda, ko mi govori, da je nujno, prenujno. Ker je v tretjem razredu, ne padam na finto in kartice gospodična še nima. Ko pa jo bo imela, bo ta najprej predplačniška. Naj se otrok navadi, da ni zastonj kosila in če pretirava pri porabi storitev, potem ostane brez. Če pa bi se vseeno odločil za naročniški paket, potem je 7 evrov mesečno največ, kar sem pripravljen plačati. Spet kot pri telefonu. Če otrok želi več, potrebujejo gotovo ne, potem naj tudi to plača iz svoje žepnine.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja