Najhujša vročina je minila, morske radosti pretežno (na žalost) tudi in kmalu bo spet treba razmišljati o šoli. Ne samo o učbenikih, zvezkih in drugih pripomočkih za v torbo, morda je na vrsti kar nakup novega računalnika. Zelo verjetno prenosnika. Zato so tule splošni in konkretni nasveti, kaj priskrbeti osnovnošolcu, dijaku in študentu.
Osnovna navodila
Ta niso zelo drugačna od tistih, ki smo jih v zadnjem času že nekajkrat zapisali. Najpomembnejši so zaslon, disk SSD, sledilna ploščica in baterija. Poleg njih pa še procesor in tipkovnica, spregledati pa ne gre niti količine pomnilnika in nabora priključkov. Vendar tokrat lahko kriterije malo omilimo glede na namembnost, zahteve in predvsem ciljne proračune.
Baterija je vsaj za prvih trinajst let šolanja manj pomembna kot kasneje, ker ti prenosniki ne bodo prav pogosto zapuščali doma. Tipkanja nekaj bo, a ker šolarji ne pišejo daljših zadev od seminarskih nalog, je tipkovnica prav tako hitro dobra. Sledilna ploščica že fino, če je natančna, toda zelo verjetno bo zraven računalnika miška. Med priključki je še najbolj pomembno čim več klasičnih USB-jev, za USB-C in Thunderbolt 3 bo mladim uporabnikom malo mar, prav tako ne bodo pogosto uporabljali čitalnika pomnilniških kartic. Zato pa je pomemben hiter wi-fi in zanesljiv bluetooth za slušalke. Procesor naj bo čim novejši in hitrejši, zraven pa je zelo dobrodošel še ločen grafični čip s svojim pomnilnikom, otroci vedno uporabijo vso razpoložljivo zmogljivost. Seveda ne poganjajo Photoshopa ali Autocada, toda igre so še zahtevnejše od teh programov. Vsaj za sistem in programe je SSD nujen, ker res pospeši delovanje. Zato podatke je lahko zraven še klasičen disk. In ne pozabimo na zaslon. Manj kot polna visoka ločljivost (1920 x 1080) je sprejemljivo samo pri manjših diagonalah (14 palcev je res zgornja, zgornja meja) in zelo nizkih cenah. Matriko TN prav tako upraviči samo cena pod 300 evri, sicer naj bo obvezno IPS za dobre vidne kote in lepe barve. Rahla izjema so igričarski prenosniki z visokimi frekvencami osveževanja, tam pridejo v poštev tudi druge tehnologije.
Za osnovnošolce
Običajno se navdušujemo nad aluminijem in drugimi »premijskimi« materiali ohišij, toda za otroke so daleč najbolj primerni računalniki s plastično zunanjostjo. Na njej se bodo manj poznale različne poškodbe, ki bodo neizbežno prišle. Raje prej kot kasneje. Plastika je bolj prožna in utegne bolje preživeti kakšen padec. In tudi občutek je pogosto celo prijetnejši kot pri hladni kovini. Pa še cena je nižja. Zaslon naj bo raje večji (15,6 palcev) kot manjši, ker bodo to računalniki za doma in ni potrebe po majhnih fontih zaradi prenosljivosti. Vsekakor poskrbite, da bo na računalniku za šolarja uporaben operacijski sistem. Med te ne sodijo DOS, Linux in podobni prijemi proizvajalcev oz. prodajalcev za nižanje cen računalnikov. Govorimo torej o sistemih Windows (10), Chrome OS ali MacOS.
Cenejša možnost
Chromebook – ASUS C202SA-GJ0027 ali HP Chromebook 14
Računalniki z Googlovim operacijskim sistemom Chrome OS na drugi strani Atlantika že prevzemajo primat v učilnicah, ker so poceni, enostavni za uporabo in nastavljanje ter varni. V Sloveniji jih v trgovinah ni, toda naročiti jih je mogoče iz Velike Britanije ali Nemčije in so zagotovo zanimiva alternativa okenskim prenosnikom. Temeljijo seveda na brskalniku Chrome, zraven pa se da poganjati še androidne aplikacije, bolj ali manj učinkovito in uspešno. Danes tako ali tako večino opravil počnemo v brskalniku, zato ta sistem ni prevelika omejitev, teče pa lahko na precej manj zmogljivi osnovi kot Windows.
Asusov predstavnik tovrstnih prenosnikov je narejen z mislijo na ne najbolj nežno ravnanje, lahko se ga tudi polije. Zasnova s procesorjem Celeron, dvema gigabajtoma pomnilnika in 16 gigabajti prostora za podatke je ravno še ustrezna za ta sistem. Čeprav je to s 190 evri najcenejši računalnik med tokratnimi nasveti pa ne ponuja nujno najboljše vrednosti za ceno.
HP-jev chromebook je resda skoraj 70 evrov dražji, toda ima večji, 14-palčni zaslon, in predvsem dvakratno količino tako delovnega pomnilnika kot shrambe. Obstaja še nekaj podobnih izdelkov drugih proizvajalcev za podobno ceno in verjetno je to trenutno najbolj optimalna izbira pri teh računalnikih. Toda …
Vseeno bi raje Windows – Jumper EZBook X4
Ne zamerim nikomur s tako željo. Navade in potrebe narekujejo nakup nečesa, kar je domače in kar uporabljajo tudi drugi. Problem je v tem, da so bolj ali manj vsi prenosniki priznanih znamk s ceno okrog 300 evrov (sto gor ali dol) hudi kompromisi. Običajno imajo katastrofalno slabe zaslone, počasne (stare) procesorje in tako naprej. Res težko priporočam katerega od kopice modelov z dve leti starim procesorjem i3-6006U, ki jih je pri naših trgovcih še vedno vse polno. V tujini se da najti kakšnega z aktualnim i3-8130U, kot je tale Acer Aspire 3. Včasih v Hofer pride kakšen Medion, ki presega svojo ceno, vmes pa je pač treba pogledati h »kitajcem«. Zato …
S kitajskih tekočih trakov začenjajo prihajati prenosniki s procesorji Celeron »Gemini Lake«, prepoznaš jih po oznaki N4100. Dotični model poleg tega čipa, ki bi moral že biti primerljiv s Pentiumi v poceni HP-jih ali Lenovih, premore 128 GB diska SSD, štiri gigabajte pomnilnika in 14-palčni zaslon v ohišju, ki tehta manj kot 1,4 kg. Ponaša se celo z osvetljeno tipkovnico. Za dobrih 280 evrov (pa tudi kakšen evrič več) trenutno težko dobiš kaj boljšega. Žal zaslon nima matrike IPS. Nedavno so začeli izdelovati tudi različico s takim ekranom, ki pa je (pričakovano) dražja in je trgovec Gearbest še ni uvozil v EU, zato je treba računati še s plačilom davka pri uvozu.
Dražja možnost
Lenovo Ideapad 320
Tu že govorimo o resnem okenskem prenosniku. Takem s procesorjem iz družine Core ali Ryzen, večjo količino pomnilnika in diska ter predvsem grafiko, ki bo lahko igrabilno pognala kakšen Fortnite. Med cenovno ugodnejšimi možnostmi je najbolj prepričljiv predstavnik podjetja Lenovo. Ta računalnik je na voljo v več konfiguracijah, ki so vse cenovno precej blizu skupaj. Vsem je skupen procesor i5-8250U in 256 GB diska SSD. Izvedba s štirimi gigabajti pomnilnika izkorišča grafično jedro glavnega procesorja, tisti šestimi ali osmimi gigabajti pa imata še Geforce MX150. Seveda priporočam zadnjo opcijo, ki ni dosti dražja. Zaslon je nesvetleč 15,6-palčni FHD in masa kar ugodnih 2,2 kg. Vgrajen je vmesnik za wi-fi ac in bluetooth 4.1, računalnik ima celo priključek USB-C in optično enoto, kakovost ohišja pa je povsem solidna. Že res, da sedemsto evrov ni več tako zelo poceni, toda tisto vmes med zgoraj predlaganimi in njim je bistveno slabše.
Za srednješolce
Cenejša možnost
Dijaki imajo že drugačne potrebe. Če nič drugega nesorazmerno narastejo igričarske želje in zahteve. Pa tudi s kakšno napredno platjo računalništva se morda že hočejo spoznati. Zato tu v cenejši možnosti gledamo na nekaj podobnega ali malenkostno izboljšanje tistega, kar smo za čim manj denarja zgoraj iskali pri dražji varianti. Dejstvo je sicer, da podobna konfiguracija – i5, osnovni Geforce ter 8/256 GB kraljuje od 700 pa vse do 900 ali celo tisoč evrov, kaj dosti več zmogljivosti se v »običajnih« modelih ne da dobiti. Med temi poleg zgornjega Lenova kot perspektivnega omenimo še Asusov Vivobook S15. So pa vsi tovrstni izdelki variacije na isto temo. Višja cena običajno pomeni boljše ohišje, kakšen dodaten priključek ali drugo malenkost. Lahko pa tudi vrtljiv zaslon na dotik, a potem se običajno izgubi ločena grafična kartica. Zato bo računalnik bolj zanimiv in fleksibilen za postavljanje in uporabe, toda na igre potem lahko »mulc« pozabi. Med takimi prenosniki sta mi všeč HP Pavilion x360 in Lenovo Yoga 520.
HP Pavilion 15
Vseeno pa tu in tam pokuka na plano kakšno računalo z nekoliko spospobnejšo grafiko, ki pa še ne sodi v kategorijo “gejmerskih.” Tak je HP-jev Pavilion 15, ki ima namesto Geforcea MX150 ali celo Intelove integrirane grafike vgrajen Geforce GTX 1050M, kar bi moralo zadoščati za igre pri 720p, sicer pa so ostale lastnosti bolj ali manj enako kot pri ostalih iz te kategorije, torej i5-8250U, osem gigabajtov pomnilnika in 256 GB prostora za podatke. Ohišje Paviliona je nekoliko osveženo in deluje malce mogočneje. Če so vseeno v ospredju igre in želja po polni visoki ločljivosti ali noro visokih fps-jih pri nižjih ločljivostih, pa morda pride v poštev kateri od cenejših ali ne povsem najnovejših igričarskih izvedb. Denimo HP Omen 15, ki ima v konkretni konfiguraciji še procesor prejšnje generacije, a je ta že štirijedrni, grafični del Geforce GTX 1050 pa je sicer na spodnjem koncu igričarske ponudbe, pa vendar čisto nekaj drugega kot prej omenjeni MX150.
Dražja možnost
Acer Predator Helios 300 ali MSI GS65 Stealth Thin
Toda kdor hoče višje ločljivosti, več podrobnosti in predvsem več sličic na sekundo v igrah, bo moral poseči po čem zmogljivejšem in dražjem. Acerjevi kolosi Helios 300 se dobijo z različnimi kombinacijami internalij, tale pa je precej na vrhu in prinaša šestjedrni-dvanajstnitni procesor i7, grafično kartic Geforce GTX 1060 s 6 GB pomnilnika, 16 GB delovnega pomnilnika, diska SSD in HDD ter spodobno hlajenje za vse skupaj. Več kot dovolj moči za prikazovanje iger z visokimi nastavitvami na vgrajenem zaslonu polne visoke ločljivosti. Kar manjka, je višja frekvenca osveževanja pri tem zaslonu. Vendar to še malo poviša ceno.
In komur se dva tisočaka ali več ne zdi preveč za igričarski prenosnik, ima v MSI-jevem malem čudežu izjemno atraktivno izbiro. Če je Acer trikilogramski monstrum (resda z zaslonom diagonale 17,3 palcev), je GS65 Stealth Thin, kot pove že ime, izjemno tanek za svoje igričarsko poreklo. Tehtnica pa se ustavi na vsega 1,8 kg. Kljub temu je notri vse, kar je tudi v zgornjem Acerju, pa barvno nastavljiva tipkovnica, spodobni zvočniki in predvsem izvrsten zaslon z osveževanjem 144 Hz ter minimalnimi robovi okrog njega. Nasploh trenutno eden najbolj zanimivih prenosnikov.
Za študente
Medtem ko pred odhodom na faks prenosljivost ni tako pomembna, je tu ključna. Še posebej, če želi študent(ka) računalnik nositi s seboj na predavanja. In ker smo že v odrasli dobi, postane izgled, imidž nezanemarljiv vidik. Vsak generičen plastik-fantastik prenosnik pač ne bo več dober. Tudi pomembnost tipkovnice in vzdržljivosti baterije se poveča, zmanjša pa se nujnost hitre grafike, saj gredo igre v ozadje, morda tudi na druge naprave, telefone ali konzole.
Cenejša možnost
Znova smo pri »brezimnem« kitajskem proizvajalcu, toda samo ti imajo voljo ponujati lahke in (kolikor toliko) stilske prenosnike za dostopno ceno. Konkretni primerek prav tako temelji na že zgoraj omenjenem procesorju Celeron N4100, zraven pa je solidnih osem gigabajtov pomnilnika in 128 GB SSD-ja. Torej povsem spodobna konfiguracija, ki ni samo za tipkanje, ampak prenese še kaj več. Zaslon je vrtljiv, 11,6-palčen s polno visoko ločljivostjo in matriko IPS. Reč tehta manj kot kilogram, vseeno pa naj bi z enim polnjenjem baterije zdržala pet ur. Deluje zelo atraktivno za približno 365 evrov, kolikor trenutno stane v akcijski ponudbi (ob koncu tedna se bo cena znova malce zvišala, tako da bo skupaj z davkom stal približno 410 evrov).
Dražja možnost
HP Envy (x360) 13 ali Lenovo Yoga 730
HP-jeva zavist je še en predstavnik vrtljivih, a zato eden redkih z AMD-jevim procesorjem Ryzen (3 2300U), ki vsebuje tudi precej zmogljivejši grafični del od Intelovih opcij. To mu da nepremagljivo ceno, saj (v Nemčiji) stane samo 750 evrov. Pa ima 13,3-palčni zaslon na dotik, 8 GB pomnilnika in 256 GB SSD-ja, kakovostno in elegantno ohišje, dolgotrajno baterijo in še vedno tehta samo 1,3 kg.
Ako bi ga vseeno raje kupil v Sloveniji, se za malo manj kot tisočaka dobi zmogljivejša različica s procesorjem Ryzen 5 2500U. Običajni Envy 13, pri katerem zaslon (pokrov) ne gre naokrog in s prsti na njem nič ne opraviš, pa z Intelovim procesorjem stane približno 900 evrov. Še vedno kar vabljiva možnost.
Yoga 730 pa je, minimalno spremenjena Yoga 720, najbolje uspela vizija lahkega, izpopolnjenega in fleksibilnega prenosnika za še dostopno ceno. Kakovostno ohišje, moderni priključki, biometrika, dober zaslon, hitro delovanje (ne sicer za igre) in spodobno trajanje baterije so aduti tega računalnika in kakšne resne potrebe po Yogi 920 ali drugih dražjih »hibridih« v resnici za ni.
Tukaj ne morem mimo Macbooka Air in znova potarnati nad Applovim zanemarjanjem tega še vedno izjemnega proizvoda. Dokler mu ne vgradijo novejšega procesorja in zaslona z večjo ločljivostjo ter boljšo matriko, se mi ne zdi smiseln nakup. Še vedno pa bi lahko bil odličen z nekaj modernizacije.
Zanimiva alternativa
Najnovejša in tudi najcenejša Microsoftova tablica bi lahko bila prav prijeten sopotnik v študentski torbi. Dovolj majhna in lahka (dobre pol kg), hkrati pa vseeno zadovoljivo hitra pri poganjanju Windows 10. Vsaj v različici z 8 GB pomnilnika in 128 GB diska SSD (cenejša ima 64 GB počasnejše shrambe eMMC). Ni sicer poceni s 600 evri in tipkarski ovitek jih doda še sto, toda izdelava je menda na nivoju in zaslon lep, čeravno dokaj majhen. Vprašanje pa je, ali reč tudi dvakrat boljša od kitajskega Teclasta F5 kot je dvakrat dražja.
Dodatki
Noben prenosnik ne more brez dodatne opreme. Zaščitni ovitki, miške, razdelilniki in še kaj so kar obvezen del vsakega nahrbtnika ali mize. Tukaj je nekaj predlogov, preizkušenih v praksi.
Polnilnik
Za vse prenosnike ali tablice, ki se polnijo prek USB-C, je dodaten polnilnik enostavna in poceni investicija. So namreč univerzalni, tako da imaš lahko enega ves čas pri mizi, kjer običajno delaš, drugega pa za prenašanje naokrog. Pa še telefon se lahko polni na istem kablu, kadar nanj ni priključen računalnik. Inateckov primerek je kakovosten in cenovno ugoden, priložen ima kabel in poleg evropskega še britanski in ameriški vtikač. Na voljo je s 45 W ali 60 W. Za večino bo prva različica dovolj močna, toda nekateri prenosniki zahtevajo več energije in tudi kakšen zunanji disk ali druga naprava, ki se napaja prek USB-ja lahko poviša tovrstne potrebe.
Razdelilnik USB-C
Novi priključek je fin, toda marsikdaj se rabi še tudi še stare in kakšne izpuščene. Zato je dobrodošel razdelilnik HooToo, ki prinaša tri klasične USB-je, čitalnik kartic SD in izhod HDMI za vse računalnike, ki prek USB-C zmorejo oddajati sliko na zunanji monitor ali televizor. Hub pa ima tudi svoj USB-C, prek katerega podpira dovod energijo do stotih vatov, kar je več kot dovolj za vse namene. Cena z dobrimi štiridesetimi evri tudi ni pretirana.
Klasičen razdelilnik USB
Včasih tudi običajnih priključkov USB-A ni dovolj. Mogoče je samo eden hitrejše sorte (3.0) in takrat pomaga hub Ugreen, ki poleg treh USB-jev premore še reže pomnilniške karte, pa tudi telefon lahko povezneš vanj.
Brez komentarjev