Čeprav je šolsko leto tik pred vrati, berem, da ravnatelji čakajo navodila, kako bo septembra potekal pouk. Običajen manever? Pošlji jih dovolj kasno, da bodo za težave krivi vsi drugi, samo ti ne!
Težave bodo, kajti vsakemu kljukcu je jasno, da učenje od doma ne more niti približno nadomestiti dela v učilnici ali predavalnici. Kdor meni drugače, zna biti vsaj malce nor ali je izgubil stik z resničnostjo. Izberite, kar vam je bolj všeč. O zanikovalcih znanstvenih dejstev, iskalcem trhlih razlogov, zakaj se ne cepiti, s katerimi želijo predvsem zakriti sebičnost, in o gibanju anticepilcev imam prav tako mnenje. Tokrat bo izostalo, kajti bolj me zanimajo šole. Slišati je, da jih letos ne bodo zapirali. A to se dejali tudi lani, pa smo videli, kako se je obrnilo. Naslednje vprašanje je, kaj v primeru okužbe v razredu. Bo doma ostal zgolj oboleli ali kar cel razred in za vsak primer še sosednji, če so se otroci preveč družili. Šolanje na daljavo zna biti ravno zaradi tega še vedno vsaj delno praksa v novem šolskem letu. Toda kljub temu, da je to vsem jasno, se sprašujem, ali so v poletnem času sploh karkoli naredili, da bi lahko bilo učinkovitejše.
Zahtevam in želim, da moja otroka to leto ne preživita niti minute pred zaslonom računalnika med šolanjem na daljavo.
Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno. Če ga starš otroku onemogoča, je kazensko odgovoren. Učinkovitost šolanja na daljavo je močno odvisna od hitre internetne povezave in lastnega osebnega računalnika. Kdo je kriv, če pogoja nista izpolnjena? Družina živi na odročni lokaciji, kjer ni mogoč hiter dostop do interneta ali (in) finančne razmere ne dovolijo nakupa računalnika. Lani nisem zasledil, da bi se o tem pretirano govorilo oziroma iskalo rešitve. Verjetno bi jih morali. Predvsem ko gre za dostop do interneta. Nenazadnje je v skrajnem primeru vedno mogoča povezava preko satelita. Toda predraga je za večino, zato bi v takšnih primerih pomagala država. Če so kupovali prtičke namesto mask in goro testov, potem bi se spodobili truditi tudi na tem področju. Lahko bi pristopili k operaterjem in skupaj našli rešitev za takšne primere. Poznamo princip subvencionirane prehrane, otroci imajo celo zastonj Microsoftov pisarniški paket Office 365 za izobraževanje, čemu ne bi uvedli še subvencioniranega dostopa do interneta za šoloobvezne otroke. Ni namreč stvar udobja, temveč nujno potrebna infrastruktura. Kot voda ali elektrika.
Hiter dostop do interneta je mogoč povsod. Vprašanje je le cena!
Zelo podobno je, ko gre za drugi pogoj kolikor toliko učinkovitega šolanja na daljavo. Vsak otrok mora imeti svoj računalnik, deljenje enega med družinskimi člani namreč otežuje proces, kar je za prenekatero družino prevelik finančni zalogaj. Škoda je, da se v Evropi in posledično tudi pri nas, niso prijeli poceni prenosniki z Googlovim operacijskim sistemom ChromeOS, ki so večinsko prisotni v izobraževalnih sistemih Združenih držav in še kje drugje. Izdelovalci po ugodnih cenah nudijo robustne modele za otroke, ki jim niti padec na tla ne pride do živega. Morda ne bi bilo napak, da bi ministrstvo za šolstvo izobraževanje (in žal občasno zapravljanje časa) analiziralo to kategorijo naprav in če se izkažejo kot ustrezne, o čemer ne dvomim, spodbujalo uporabo in uvedbo v šolska okolje poleg računalnikov s sistemom Windows. S tem bi dali uvoznikom signal, da so izdelki zanimivi ta slovenski trg in zelo hitro bi bila ponudba pestrejša. Glede na bornost trenutne, bo že majhno izboljšanje opazno.
Druga pot so poceni prenosni računalniki s sistemom Windows, vendar robustno izdelani in z daljšo življenjsko dobo. Normalno je, da v zmogljivostih ne blestijo in ker večinoma izobraževanja na daljavo poteka preko spleta in spletnih učnih gradiv, manj pomnilnika, shrambe in slabši procesor, toliko ne motijo. Toda ni normalno, da že po enem letu poči ohišje ali se polomi tečaj med telesom in zaslonom prenosnika, zaradi česar v drugače normalno delujoča naprava skoraj ni več uporabna. Nekateri izdelovalci se tega zavedajo, meni je na primer poznan izobraževanju namenjen robustnejši Asusov prenosnik, vendar ne dvomim, da tudi drugi uveljavljeni razmišljajo podobno.
Ne zgolj zaradi šolanja na daljavo, zaradi digitalizacije ne bi smeli pustiti, da trg odloča o vsem, ko gre za dostopnost infrastrukture in za prihodnost slehernika pomembnih naprav.
Toda treba bo ločiti zrna od plev. Neodvisna organizacija bi morala prenosnike, ki jih oglašujejo kot primerne za izobraževanje, ne glede na operacijski sistem, preizkusiti in ugotoviti, ali nudijo, kar obljubljajo. So narejeni dovolj robustno in dosegajo minimalne zahteve za nemoten potek učnega procesa na daljavo. Šele nato bi lahko takšne poceni prenosnike predlagala staršem ali celo pomagali pri nakupu. Toda bojim se, da so to prej želje kot karkoli drugega.
Naslovna fotografija: DepositPhotos
Brez komentarjev