NAZAJ V ŠOLO: Brez pravega računalnika še vedno ne gre!

Prikovani smo na telefone, proizvajalci bi nas radi prepričali še v uporabnost tablic, nad katerimi smo v splošnem že bolj ali manj obupali, toda za šolo je osebni računalnik, PC, še vedno nujna oprema. Na ničemer drugem se ne da tako enostavno in dobro tipkati, oblikovati seminarskih nalog in nastopov, brskati med viri, pa tudi priložnostno montirati videa, urejati fotografij, mogoče celo programirati in seveda – igrati iger (s »prijatelji«). Trenutno je čas za nakup novega računalnika tudi zelo primeren.

Nekje od 2015 naprej se je pri razvoju PC-jev poklopilo nekaj dejavnikov, zaradi katerih so današnji izdelki bistveno bolj atraktivni, kakovostni in zmogljivi kot tisti, ki verjetno zdaj počiva na domači mizi. Procesorji so dobili več jeder in obujena konkurenca s strani AMD-ja je Intel prisilila k miganju. Podobno se pri grafičnih karticah priganjata AMD in Nvidia. Velik korak naprej so naredili zasloni, tako namizni, ki so zrasli in se ukrivili, kot tisti v prenosnikih. Proizvajalci pa so se resno zavzeli za zmanjšanje robov okrog zaslonov in tudi nasploh tanjšanjem prenosnikov. Konkurenca je svoje naredila še pri materialih, (osvetljenih) tipkovnicah, zvočnikih in ostalih vidikih. Za tiste, ki so s svojim računalnikom veliko naokrog, pa je zelo dobrodošla tudi biometrična možnost prijave v sistem. Hkrati ta »zlata doba« res dobrih prenosnikov traja že nekaj časa, tako da zdaj z nakupom katerega od lanskih modelov, ki so že ustrezno znižani, prav nič ne zgrešiš.

Namiznik, prenosnik, vse v monitorju?

Prva odločitev, še preden pridemo ko kakšnih konkretnih modelov, je tista najbolj klasična, kjer sicer za večino kupcev že dolgo ni več dileme. Namizni računalniki so pretežno priljubljeni le še pri resnih igričarjih in poklicih, ki rabijo kar največje zmogljivosti ter ogromne monitorje (oblikovalci, arhitekti, fotografi, videografi, razvijalci aplikacij). Zmogljivosti današnjih prenosnikov zadoščajo, da za ostale uporabnike ni več nujna namizna »kišta«. Priporočamo pa seveda zunanji monitor, kadar je prenosnik na mizi, če je le prostor na njej. Še vedno je veliko udobneje delati z večjo sliko pred očmi, in tudi miška (ter morda še tipkovnica) je lahko zraven. Danes je po našem mnenju 25 palcev minimalna velikost monitorja, ki se jo splača kupiti, seveda z ločljivostjo QHD (2560 x 1440). Še boljša možnost je 27-palčna diagonala pri enaki ločljivosti. Izognili bi se monitorjem take velikosti, ki so zgolj Full HD (1980 x 1080), pa tudi ukrivljenost tu še ne pride do izraza, razen če bodo večino časa na ekranu igre. V tem primeru je Full HD dovolj, saj se v igrah ne bo videlo nazobčanega besedila in z večjimi ločljivostmi ima večina hardvera težave, poleg tega pa so pri igranju pomembnejše druge lastnosti, denimo osveževanje zaslona z višjo frekvenco (120 ali 144 Hz) in sihronizacija G-Sync. Pri večjih diagonala smo veliki navdušenci nad ukrivljenimi modeli, seveda znova z vsaj 1440 točkami po višini. Imajo pa ti zaradi narave zaslonov običajno matriko VA, kar pomeni dobre kontraste, a nekoliko slabše vidne kote (barve so od strani videti nekoliko drugače kot s središčne točke) kot pri matriki IPS, ki je po našem mnenju obvezna pri ravnih monitorjih. Nič ni narobe, če ima monitor priključek USB-C, prek katerega poteka celotna povezljivost s prenosnikom (slika, podatki, zvok, omrežna povezljivost, …) ter tudi napajanje.

Morda so ena od izjem med namiznimi računalniki, ki so še zanimivi za običajne uporabnike, mini PC-ji, lahko zaradi varčevanja s prostorom ali pa v vlogi kakšnega večpredstavnostnega predvajalnika, priključenega na televizor. Za take namene so običajno dovolj dobri že kakšni za približno dvesto evrov, ki se jih najde v kitajskih trgovinah (denimo Beelink J45) in po naših izkušnjah delujejo povsem v redu. Razen če želiš imeti (gladko) sliko 4K pri 60 Hz, potem bo verjetno treba zmogljivejši procesor od Celerona ali Pentiuma. Obstajajo tudi precej dražji in bolj konkretni »miniji«, kakršni so Intelovi modeli NUC ali pa Applov Mac mini. To so resda ljubke in zanimive »mašine«, vendar večinoma z dokaj slabim razmerjem med ceno in zmogljivostmi, zato je bolje ali najti prostor za večje ohišje ali se preprosto odločiti za prenosnik in zunanji monitor. Podobna težava pesti tudi modele vse-v-enem, pri katerih je vse integrirano v monitor. Applovi računalniki iMac so še vedno atraktivni, toda njihove cene so glede na dobljeno visoke, poleg tega pa so velikosti zaslonov ostale nekje v letu 2014 in skrajni čas bi bil, da 27 palcev postane osnovna možnost, nad njo pa uvedejo še kakšno večjo. Po drugi strani pa je večina cenejših možnosti s sistemom Windows na pogled dokaj cenenih in podhranjenih, zato znova velja, da se kakšna drugačna kombinacija preprosto bolj splača. Pa še nečesa se je treba zavedati. Monitor je lahko uporaben precej dlje od računalnika. Kakovosten primerek bo lahko nemoteno služil svojemu namenu še čez deset let ali več, ko bo nanj priključen že drugi ali tretji PC. Zato investicija v integriran računalnik s povprečnim zaslonom ni najbolj smiselna.

Dobro, kakšen prenosnik?

Ob izbiranju prenosnega računalnika že dolgo ni več samo vprašanje velikosti zaslona, kjer smo bili navajeni treh ali štirih možnosti, od 13,3 ali 14,1 prek najbolj pogoste diagonale 15,6 do monstrumov s 17,3-palčno diagonalo zaslona. Zdaj so tu še nekatere dodatne velikosti (11,6; 12,5 in še kakšna), še pred nekaj leti standardna velikost za 13-palčni ekran zdaj prinaša za razred večjega, predvsem pa je veliko različnih oblik in namembnosti prenosnikov, kar potem diktira še ostale lastnosti in tudi cene. V grobem bi lahko prenosnike razvrstili v naslednje kategorije: običajni (nekateri z zaslonom na dotik), vrtljivi (zaslon se lahko obrne naokrog), igričarski, ultralahki, poslovni, hibridi med tablicami in prenosniki. Znotraj teh kategorij pa so še dodatne delitve, saj denimo igričarski obstajajo v velikih in debelih inkarnacijah, kar omogoča čim boljše hlajenje komponent ter vgradnjo večje baterije, zadnjih nekaj let pa tudi v dokaj tankih in lahkih (približno 2 kg je še vedno veliko, a malo glede na zmogljivosti).

Poslovne bomo tokrat izločili, ker so za šolarje, dijake in študente večinoma predragi, tudi zaradi nekaterih dodatkov, ki jih večina teh uporabnikov ne rabi. Tablice, ki se z ovitkom-tipkovnico prelevijo v prenosnik, se tudi niso zares izkazale, in jih proizvajalci že kar malo opuščajo. Večinoma so dražje od primerljivo opremljenih običajnih modelov, za šolske in študijske potrebe jih niti ne bi priporočali, ker so ti »ovitki« dokaj povprečne tipkovnice in ker ne dajejo trdnosti pri uporabi v naročju. Ultralahki, ki smo jim nekoč zaradi Intelove iniciative rekli ultrabooki, so kot naročeni za uporabnike, kakršni smo novinarji, ki s seboj nočemo prenašati prevelike teže, rabimo pa zadostne zmogljivosti in si tak komplet (v idealnih razmerah) lahko privoščimo. Za večino ostalih uporabnikov je verjetno bolj smiselno kupiti ali večji zaslon ali več zmogljivosti (ali oboje) ter z nekaj sreče mimogrede še možnost kasnejše zamenjave ali nadgradnje določenih komponent (pomnilnika, diska, …), kajti ultralahki modeli večinoma takih posegov ne omogočajo, saj je vse neodstranljivo na matični plošči. Je pa nekaj spodobnih izjem, ki se jih dobi za manj kot tisočaka, med njimi HP Envy 13 in Lenovo Yoga S730.  

Izbira med »klasiko« kakršne koli velikosti (14,1 – 15,6 – 17,3) je velika, razlike pa so pogosto v niansah. Eden ima boljšo tipkovnico, drugi zvočnike, tretji svetlejši zaslon, četrti premore biometrični element. Sami bi se raje nagnili na stran manjših zaslonov, ti prenosniki so precej bolj prijazni tako za uporabo v naročju kot za prenašanje naokrog, pa tudi slika bo lepša in bolj jasna. V vsakem primeru pa je treba upoštevati nekaj zakonitosti glede »specifikacij«, da ne bo potem obžalovanja, ko bo računalnik počasen ob množici odprtih zavihkov v brskalniku ali kakšnem ukvarjanju s fotografijami. Procesor bi moral biti vsaj Core i5 z oznako U od osme generacije naprej (generacijo prepoznaš po prvi številki oznake, denimo v i5-8265U) ali eden od AMD-jevih čipov Ryzen. Nekateri tanki modeli imajo procesorje i5 z oznako Y, ki je varčnejša, a zmore hitrost na ravni procesorjev U le za kratek čas. Preskok z i5 na i7 se ne bo kaj dosti poznal. Priporočljiva količina pomnilnika je 8 GB. Še bolje je seveda 16 GB, a v cenovnih razredih za učence večinoma take količine ni, pa tudi ni zares nujna. Primarni disk naj bo vrste SSD, saj je bistveno hitrejši od klasičnega trdega diska (HDD), pa tudi povsem tih. Izogibaj pa se bliskovnemu pomnilniku eMMC, ki pri cenejših prenosnikih včasih nadomešča SSD. To je enako, kot bi sistem poganjal s pomnilniške kartice – zelo počasno. Polna visoka ločljivost, matrika IPS in približno 300 nitov (kandel na kvadratni meter) svetilnosti pa so lahko orientacija pri lastnostih zaslona.

Zavedati se je treba, da pod 650 ali celo 700 evri večinoma ni prenosnikov, ki bi ustrezali opisanim kriterijem ter imeli še kakovostno ohišje, uporabno tipkovnico, natančno sledilno ploščico, vsaj solidne zvočnike, zgleden nabor priključkov, baterijo, ki bi zdržala najmanj šest ur resnega dela, in mogoče še kakšen nepričakovan dodatek. Najde se kvečjemu kakšen dokaj zanimiv model pri »kitajcih«, ki za polovico omenjenega zneska ponuja precej naštetih lastnosti, z izjemo procesorja, saj je ta običajno iz nižjih serij ali pa nekaj generacij star (čiščenje zalog). Taka primerka sta Teclast F7 Plus (če se odločiš za nakup obvezno izberi način pošiljanja priority line), ki nas je na testu kar lepo presenetil, in novi Alldocube KBook 13.5. Med prenosniki, ki pridejo v poštev pri izbiranju, so nam všeč Lenovo S145, HP-jeva Pavilion in Probook 450 G6, Asusovi Vivobook in Zenbook (14 in 15), Acer Swift 3 (v tujini, ker so trenutno pri nas le starejše generacije tega izdelka). Kot rečeno pa tudi kakšen drug ne bo napačen, če bodo le sestavni deli pravi. Med Macbooki, ki sicer morda bolj sodijo v ultralahko kategorijo, se trenutno zdi najboljši nakup novi najcenejši Macbook Pro 13 (z dvema priključkoma USB-C – zmogljivejši modeli imajo štiri), ki je pridobil štirijedrni procesor namesto dvojedrnega in funkcijski zaslonček (Touchbar). Ni bistveno dražji od Macbooka Air, je precej zmogljivejši.

Naj bo glasen in sveti kot glasbeni stolp iz 90-ih

Igričarska estetika je marsikomu nerazumljiva, toda tipkovnica pač mora svetiti vsaj v eni živi barvi, če že ne večbarvno. Prav tako je skoraj nujen osvetljen logo na zunanji strani. Sicer pa pri igričarskih modelih glej na črko H v oznaki procesorja, ki označuje 45 W porabe, kar je trikrat več od procesorjev U, temu primeren je skok v zmogljivostih. Še posebej, če sodeluje šest jeder, ne le štiri. Večina jih ima vgrajeno grafično »kartico« Nvidia in spodnja meja je po naši oceni GTX 1060, po 1050 Ti posezi le, če je cena res ugodna, vstopno 1050 pa pusti pri miru, ker ne zadošča za igranje pri polni visoki ločljivosti. Še boljša izbira kot 1060 ali 1070 iz prejšnje generacije sta nova čipa GTX 1650 in 1660 Ti, saj prinašata približno petinski do tretjinski pospešek. Za RTX pa bo verjetno že zmanjkalo proračuna, a če je denarcev dovolj, potem je RTX 2060 ali RTX 2070 odlična opcija, 2080 pa najbrž že pretiravanje. Vse je odvisno od cene, od kakovosti izdelave do hitrosti osveževanja zaslona, vendar je trenutno točka najboljše vrednosti nekje med 1200 in 1500 evri. Katerega koli od modelov Acer Nitro 5, HP Omen 15 ali Lenovo Legion Y540 (malo nadgrajeni Y530, ki se je na testu dobro odrezal) dobiš najbolj ugodno, bo odlična izbira.

Kaj pa naj poganjam?

Kateri koli Macbook bo kajpada imel nameščen operacijski sistem MacOS. Na drugi strani pa mislimo, da je obvezno kupiti prenosnik s prednaloženim sistemom Windows 10. Brez bo morda kakšnih 50 evrov cenejši, toda kasnejši dokup licence za OS – piratstva nekako ne moremo podpirati – bo dražji od tega »prihranka«. Spletni brskalniki so zastonj, dobre izbire pa je zdaj veliko. Namesto skoraj nepogrešljivega Chroma lahko izbereš tudi Vivaldi ali Brave, ki sta osnova na istem jedru, kot bo nekoč (kmalu?) Microsoftov Edge. Prezreti pa ne gre niti starega, dobrega Firefoxa. Za »pisarno« se nam še vedno zdi dobra vrednost Microsoftova naročnina na Office 365, ki za sto evrov na leto šestim uporabnikom omogoča uporabo vseh pripadajočih programov (Word, Excel, Powerpoint, Outlook, …) in daje vsakemu terabajt prostora v oblačni shrambi Onedrive. Zastonjski alternativi sta Libre Office in spletni Google Docs. Za domače urejanje fotografij je primeren Adobe Photoshop Elements, morda kar v kompletu s programov za montiranje videa Premiere Elements. Za to nalogo sicer več omogoča nič dražji in večinoma hitrejši Cyberlink Powerdirector. Naprednejši program za fotografe je Affinity Photo, ki pa za hitro delovanje zahteva res zmogljiv računalnik. Verjetno večina za e-pošto uporablja Gmail, če pa slučajno kaj drugega, potem sta najbolj priporočljiva odjemalca še vedno Microsoftov Outlook in Mozillin Thunderbird.

***

Naslovna fotografija: Deposit Photos