NASVET ZA TELEBANE: Zvočni objekti
Marjan Kodelja 26. novembra 2018 ob 06:24

3D-zvok so zvočni učinki, zaradi katerih poslušalec, ta lahko zvok posluša z ustreznimi slušalkami ali na večkanalnem sistemu prostorskega zvoka, zazna, od kod natančno določen zvok prihaja v polkrogli (sferi) nad njim. Največji smisel ima to v povezavi s sliko na platnu ali zaslonu televizorja. Gledalec (poslušalec) na primer sliši zvok letala, ki se njemu oziroma prizoru na zaslonu bliža od zadaj, tako da je vir zvoka (hrupa) najprej za njim, nato nad njim in šele nato pred njim. To pomeni, da je cilj narediti zvok bolj naraven, tak, kot smo ga vajeni v naravi. Pojavlja se nov termin. Zvočni objekti oziroma »navidezni« viri zvoka v prostoru poslušalca, ki se v prostoru premikajo. Primer letala ali pa brenčanje muhe, ki dela kroge okoli poslušalčeve glave. Zvočna iluzija, njena »resničnost« pa je odvisna od postavitve, števila zvočnikov in sposobnosti »predvajalnika«, da v prostoru in z zvočniki, ki so mu na voljo, pričara čim bolj pristno zvočno izkušnjo. Nadzira predvajanje 360-stopinjskega zvoka, ki je v resnici umetno (računalniško) ustvarjen.

Od 3D-zvoka imamo največ, če je v prostoru nameščenih dovolj zvočnikov, ti pa so tudi na različnih višinah in pravih mestih. Zvočnik pod stropom na primer predvaja oddaljeno zvonjenje cerkvice na hribu. Višina je prava, manjša glasnost »zvoka« pa daje občutek oddaljenosti, medtem pa drugi zvočniki oddajajo zvoke, ki so bližje in so močnejši. Ni nujno, da so zvočniki nameščeni pod stropom, pojavili so se namreč novi tipi zvočnikov, ki oddajajo zvok proti stropu, od koder se odbije navzdol proti poslušalcu. Kar ni nič drugega, kot če bi zvočnik obrnili proti navzgor.

Še nekoliko enostavnejše je 3D-zvok pričarati na slušalkah, vendar mora biti ta posnet v posebni tehniki. Tradicionalno zvoke snemamo z enima (mono) ali dvema mikrofonoma (stereotehnika), ki sta nekoliko odmaknjena med seboj. Tako imenovana »binauralna« tehnika mikrofona namesti na mesta ušes umetne glave. Anatomija glave določa, kako slišimo zvoke. Na vsaki strani imamo po eno uho in zvok z leve strani najprej »sliši« levo uho, desno pa trenutek pozneje, pri sluhu pa svoje naredi tudi lobanja, možgansko tkivo (velika goba), pa še kakšen del telesa. Umetna glava je enake gostote kot prava, zato mikrofona slišita zvok, kot ga slišimo mi. Tako posnet zvok, ki ga nato poslušamo v slušalkah, daje občutek 360-stopinjskega zvoka. Podobno kot pri prej omenjeni tehniki, le da tu v ozadju ni zmogljivega predvajalnika. Pričakujemo lahko, da se bodo slušalke za 3D-zvok uveljavile v povezavi z igralnimi konzolami oziroma očali navidezne resničnosti.

Dolby Atmos

Dolbyjeva tehnologija Atmos omogoča do 128 zvočnih kanalov plus povezane metapodatke, ki omogočajo »postavitev« zvočnih objektov v prostor. V ozadju je še namenski računalnik (predvajalnik), ki poskrbi za delovanje 3D-zvoka v realnem času. Kaj sistem naredi? Določi točko v prostoru ter prilagodi predvajanje zvoka iz zvočnikov tako, da ima poslušalec občutek, kot da določen zvok v resnici nastaja v tej točki. Da je ta izvor zvoka, pa čeprav je tam le prazen zrak. Poleg tega poskrbi tudi za predvajanje zvoka, ki se ne giblje – običajnega zvoka, v katerem je 128 zvočnih objektov. Takšni sistemi so postavljeni v kinodvoranah, in čeprav ima tehnologija enako ime, ni enaka tehnologiji, ki jo nudijo naprave za domači kino. Ta je nekoliko poenostavljena. Ne more »ustvarjati« in nadzirati vseh 128 zvočnih objektov samostojno, temveč so ti dodani kot dodatni digitalni zvočni kanal, s tem pa dobimo dober približek tistega, kar slišimo v kinodvoranah, opremljenih s »polno« tehnologijo. Podpira pa razporeditev zvočnikov v sistemu 24.1.10 oziroma toliko zvočnih kanalov.

Kje je kavelj? Kaj mora biti prej, naprave ali vsebina? S 3D-zvokom je enako kot s televizorji ločljivosti UHD (4K). Kot nimamo veliko od nje, če nimamo vsebin v tej ločljivosti, tudi nimamo veliko od najnovejšega zvočnega sistema, če vse naprave ne podpirajo tehnologije 3D-zvoka in je v tej tehniki posneta tudi »vsebina«. Ali drugače povedano: imamo tehnologijo, ki veliko obeta, vendar bo postala uporabna šele čez nekaj časa.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja