Namizni računalniki so res pasé

Na eni od zadnjih predstavitev novih naprav je pogovor nanesel na prenosnike in novinarski kolega ga je začel s trditvijo, da področje stagnira in da že dolgo ni nič konkretno novega in pretresljivega. Ne bi se mogel bolj nestrinjati. Trdim celo, da so prenosniki postali izjemno zanimivi in da dokončno izpodrivajo namizne PC-je.

Seveda drži, da na osebne računalnike gledamo samo še kot na orodja za določena opravila in da prodaja že praktično celotno desetletje pada. Kar pa ne pomeni, da ni inovacij in da se nivo kakovosti izdelkov ne izboljšuje. Celo nepričakovano intenzivno se popravlja. Nekateri modeli (Dell XPS, Microsoft Surface) so dejansko zbudili industrijo, da je začela razmišljati o novih konceptih, materialih, tehnologijah. Današnji prenosni računalniki so atraktivni, imajo velike zaslone glede na velikost ohišja, dobre tipkovnice in odlične sledilne plošče, spodoben zvok, hitro povezljivost, biometrično zaščito in še marsikaj, predvsem pa so zmogljivi. In to je tisto, zaradi česar imajo klasični namizni računalniki vse manj smisla.

Še posebej dve kategoriji prenosnikov sta ogromno pridobili v zadnjem letu, tisti najpomembnejši. Na eni strani t. i. ultrabooki. Torej majhni, tanki in lahko, ki so namenjeni uporabnikom, kot sem sam, ki smo precej na poti in seveda tam potrebujemo resen, pa hkrati čim bolj prenosljiv računalnik. In na drugi strani igričarske zverine v že skoraj seksi in do nedavnega nepredstavljivo tanki podobi. Uporabniki prvih želijo vedno imeti na razpolago dovolj strojne moči za pregledovanje in urejanje obsežnih preglednic, prevajanje programske kode, obdelovanje fotografij, montiranje videa in druge za sistem najbolj obremenjujoče naloge. Hkrati radi vidijo, če lahko cel delovnik zdržijo brez iskanja vtičnice. In nikakor ne bi s seboj prenašali računalnika, ki tehta več kot kilogram in pol, raje precej manj (danes običajna masa »ultrabooka« je nekje okrog 1,3 kg, mnogi pa so se že spuščajo pod 1,2 kg ali celo pod kilogram). Nasprotujoče si zahteve, vsaj do določene mere, pa vendar so današnji predstavniki tega razreda prenosnikov, npr. HP Spectre x360, Lenovo Yoga 920 ali Razer Blade Stealth, mogoče še z nekaj pomoči zunanje grafične kartice, že na precej visokem zmogljivostnem nivoju. Resni igričarji pa so prej komajda našli kaj takega, kar bi zadovoljilo njihova vedno ekstremno visoka merila glede sličic na sekundo, pa bi se hkrati dalo pospraviti v nahrbtnik in odnesti s seboj. Monstrumu s 17,3-palčnim zaslonom in več kot tremi kilogrami ob še dodatnem zajetnem napajalniku res težko nadenemo oznako prenosen. Prenosnik s 15,6-palčnim zaslonom (nekateri z osveževanjem 144 Hz!), maso pod dvema kilogramoma (ali malenkost čez) in pretežno enakimi zmogljivostmi, kot sta Asus ROG Zephyrus GM501 in Gigabyte Aero 15X pa je povsem drugačno izhodišče. Spreminja igro, kot bi rekli Američani.

Napredek je v marsičem, najbolj pomemben pa v osrednjem in grafičnem procesorju. Prav z zadnjo generacijo procesorjev smo doživeli prelom. Že šesta in sedma generacija Intelovih čipov Core nista bili za odmet, vendar so bili za zahtevnejše naloge v resnici primerni samo modeli HQ, ki so jih vgrajevali v večje in dražje prenosnike. Modeli z oznako U, namenjeni lahkim in bolj vsakdanjim računalnikom, pa so z zgolj dvema jedroma počepnili pri čem težavnejšem. Medtem ko so bili AMD-jevi procesorji bolj ali manj šala, primerljivi kvečjemu z Intelovimi cenejšimi možnostmi, kot sta Pentium ali Celeron. V osmi generaciji Core je Intel tudi v liniji U prešel na štiri jedra, nekateri procesorji iz višjega razreda pa jih imajo zdaj že šest. Končno pa je še AMD izdal čipe Ryzen za prenosnike, ki so v osnovnem delu primerljivi s konkurentovimi, v grafičnem pa jih zanesljivo prekašajo. Res je sicer, da je zaradi povečanja števila jeder osnovni takt nižji in tako posamezno jedro potencialno počasnejše, toda v večini scenarijev so ti računalniki vsaj za polovico hitrejši od prejšnjih. »Grafične kartice« pa so s konkretnim stanjšanjem (MaxQ) postale primerne za vgradnjo v prenosnike običajnih velikosti in debelin. Le da je hlajenje in odvajanje toplote ustrezno. Tako so lahko tudi modeli s 15,6- ali celo 14-palčnimi zasloni dobili grafična jedra Geforce GTX 1070 in celo 1080, malce upočasnjene, a še vedno bistveno zmogljivejše od tega, kar je bilo prej na voljo za vgradnjo v prenosnike. Res je, ventilatorji med skrajnimi napori teh čipov hrumijo kot turboreakcijski motorji, kar pa je za zdaj cena za prihod te nove kategorije naprav.

Konkretno to v navezi z vsem ostalim omenjenim, od lepih in visokoločljivostnih zaslonov do hitrih diskov (pogosto hitrejših kot v namiznih računalnikih) pomeni zmogljivosti, ki lahko nadomestijo namizniške. Ne povsem, a pridejo dovolj blizu. Navsezadnje uporabniki Applovih računalnikov že leta na Macbookih počnejo skorajda vse, zdaj pa to ni nobena težava več niti za tiste, ki prisegajo na sistem Windows ali se ga morajo oklepati iz določenih pragmatičnih razlogov. Še največja težava za procesorje v prenosnikih, sploh ultralahkih, je v dolgotrajnem ohranjanju  najvišjih zmogljivosti. Po nekaj minutah zaradi potencialnega pregrevanja morajo zmanjšati takt, toda to se pozna samo pri opravilih, ki trajajo dlje, kot je zapisovanje videa. Sicer pa večinoma zahteve prihajajo v valovih in to tudi procesorji s »samo« 15 vati nazivne porabe uspešno oddelajo, tisti s 45 vati pa sploh. Namizni procesorji porabljajo 65 ali 95, nekateri celo 105 vatov, zato imajo še nekaj zalog v zmogljivostih, kar pa pride do izraza samo pri res zahtevnih uporabnikih. Dejansko so s prehodom na štiri jedra prenosniški procesorji ponudili dovolj hitrosti, da lahko še profesionalni uporabniki PC-jev počasi odmislimo namiznike in vse opravimo s prenosniki. Če je zmanjka, si še vedno lahko omislimo zunanjo grafično kartico (eGPU oz. eGFX), ki je resda statična (no, obstajajo že tudi »prenosne« izvedbe), toda sam računalnik gre lahko še vedno kadarkoli z nami.

Morda se sprašuješ, zakaj ne bi imel obojega, prenosnika in namiznika. Marsikdo ju še ima, kar pa pomeni podvajanje, višje stroške (tudi zaradi programske opreme) in pogosto zoprno prehajanje z enega računalnika na drugega. Kdor zdaj kupuje nov lahek prenosnik, bo verjetno že z njim preskrbljen. In kdor razmišlja o igričarski mašini, nima razloga, da ne bi razmišljal o resno prenosni. Seveda je skoraj nujno za resno delo ali igranje priključiti večji monitor, verjetno še dodatno tipkovnico in miško, pa še kakšno periferijo, kar pa ni problem, samo kakšen razmnoževalnik priključkov (npr. iz USB-C) zahteva.

S prenosnikom kompromisov ni več veliko, ostajata pa kajpak omejena popravljivost in skoraj ničelna nadgradljivost. Kakršen računalnik kupiš, tak bo tudi čez pet let. Pri večini ne moreš več povečati količine pomnilnika, zamenjati diska, grafična kartica pa je bila tako ali tako vedno nezamenljiva. Je pa prav ta zdaj s protokolom Thunderbolt 3 čez priključek USB-C tista lastnost, ki se jo da izboljšati. Toda sama ideja o nadgrajevanju računalnika je danes bistveno manj zanimiva in živa kot pred denimo dvajsetimi leti. Takrat si nismo mogli privoščiti vsega naenkrat, marsičesa se niti ni dobilo, novosti so bile drastične in zato se je splačalo postopno izgrajevati in dopolnjevati »kišto«. Zdaj (namizni) računalnik, če je bil le že v začetku kolikor toliko spodoben, vsa dve ali tri leta ne potrebuje nobene osvežitve. Čez pet let, ko mu morda začne primanjkovati sape, pa je treba pozamenjati skoraj vse, od matične plošče in procesorja, do pomnilnika in še česa, kar pomeni, da je bolje kupiti kar nov računalnik.

Dolgo sem vsakomur, ki me je vprašal za nasvet pred nakupom novega prenosnika, poskušal priporočiti namizni PC, čem se izvedel, do bo večino časa stal na mizi. Skoraj nihče ni upošteval mojega nasveta. Vendar imajo skoraj vsi ti lastniki prenosnikov klasične modele s 15,6-palčnim zaslonom in s svojimi računalniki ne počnejo nič zelo obremenjujočega, zato glede zmogljivosti ničesar ne pogrešajo. Počasi sem sprejel realnost in nehal najedati z namiznimi PC-ji. Zdaj pa lahko še vsem »profijem« z mirno vestjo zagotovim, da so prenosniki povsem primerni tudi zanje.