Namizni PC, prenosnik, oba ali pa za vse skupaj kar telefon?
Matjaž Ropret 4. februarja 2019 ob 13:46

Znanec se je družabnem omrežju pohvalil, da si je privoščil nov, zmogljiv namizni računalnik, in zraven pokomentiral, koliko boljšo vrednost za ceno to predstavlja v primerjavi s prenosniki. Hitro je dobil nekaj odzivov, da je to vsaj malo podobno primerjanju jabolk in hrušk. Pa vendar – čisto relevantno se je vprašati, kakšen računalnik najbolj odgovarja konkretni situaciji. Je najbolje imeti namizni (oz. podmizni) stolp, spodoben prenosnik, morda porazdeliti naloge med oba ali pa poskusiti vse opraviti kar na telefonu ali tablici?

Marsikaj je seveda odvisno od potreb in okoliščin, pa tudi od načina dela in nenazadnje prostora. Prenosniki so sicer že davno prevladali, kar pa ne pomeni, da namizni računalniki niso več smiselni in priljubljeni pri določenih  kategorijah uporabnikov. Za običajne, nezahtevne kupce večinoma ni vprašanja ali prenosnik ali namiznik, temveč zgolj, ali naj si, tako kot kolega iz uvoda, zraven prenosnega omislijo še nekaj »konkretnejšega« stacionarnega. Za tiste, ki rabijo dobro profi »mašino«, pa gre lahko razmislek v smeri, ali je to lahko zmogljiv prenosnik ali mora nujno biti s hrupno in potratno grafično kartico ter ostalimi hitrimi internalijami naphano ohišje.

Prav nič narobe se mi ne zdi, da je večina prešla na prenosnike. Nekaj časa sem se boril proti temu trendu, vendar sem ugotovil, da nima smisla. Prenosnik je pač prijaznejši, ne zaseda prostora in okrog njega ni popolne navlake kablovja. Pa seveda se z njim lahko zavlečeš vsaj na kavč, četudi pretežno ostaja znotraj stanovanja, in tako ne izpolnjuje v popolnosti svojega premičnega poslanstva. Marsikdo tudi ne potrebuje ekstra zmogljivosti in še redkejši se ukvarjajo z dodajanjem ali menjavo komponent za nadgrajevanje zmogljivosti. In, nenazadnje, morebiten izpad električne energije ni nobena tragika. Vseeno pa je škoda, da se le malokateri od teh računalnikov kdaj znajde priključen na zunanji monitor, saj tako uporabniki sedijo sklonjeni pretirano naprej, in si ne privoščijo videti več in večje vsebine. Seveda pa dober in velik monitor lahko stane toliko ali še več kot sam prenosnik, zato se to mnogim zdi predrago, če že ne tudi prehud korak v smeri zasedanja prostora in kompleksnosti (morda bi bilo treba dodajati tipkovnico in še kaj). Čemur so se ravno z nakupom prenosnika izognili.

In podobno ni čisto nič narobe, da igričarji in še kdo vztraja pri resnih namiznih strojih. Moči je veliko več in predvsem tak računalnik lahko zares zadiha in kontinuirano deluje pri polni obremenitvi. Prenosnik se začne hitro pregrevati in mora zato zmanjševati hitrost, takih omejitev pri namiznem modelu z ustreznim hlajenjem ni. Prav tako je veliko lažje dodati pomnilnik ali zamenjati procesor in grafično kartico, če se pokažejo potrebe. Pogosto se zgodi, da ob prvem nakupu nekaj podcenimo, potem pa je treba kmalu nadgraditi računalnik. Pri prenosniku to ne gre, zato je treba že na začetku zelo dobro razmisliti, kaj rabimo in bomo rabili čez nekaj časa, sicer se lahko hitro izkaže, da smo si kupili »prepočasen« računalnik.  

Malce se zaplete, ko začnemo kombinirati oboje. Kot prvo, to poviša stroške, in kot drugo se je treba sprijazniti s prehajanjem med različnima (ali različnimi) računalniki. V dobi oblačnih shramb, vseprisotne povezljivosti ter hitrih in velikih zunanjih diskov to ni večja težava, vseeno pa še ni povsem »brezšivno«, kot rada obljublja industrija. Prav zato, ker sem si neizmerno želel, da bi bil moj celoten delovni proces, z vsemi odprtimi zavihki, zgodovino, datotekami in vsem ostalim na eni napravi, sem lani presedlal s kombinacije solidnega, a že malo ostarelega namiznika, in prav tako solidnega, vendar ne ravno vrhunskega ultrabooka, na precej zmogljivejši prenosnik. Ta je zdaj moj primarni PC tako doma (za delo in zabavo) kot na terenu. Včasih priključen na monitor in morda še na zunanjo grafično kartico prek priključka Thunderbolt 3 (v istem ohišju domuje še dodaten disk SSD za video vsebine), drugič pa pač v svoji osnovni pojavi. Vem, da je zmogljivost, tudi ob tisti grafiki nižja, kot bi jo dobil z resno »kišto«. In se tudi zavedam, da skupna cena takega  sistema dosega ali presega dva evrska tisočaka. Podobna bi bila tudi, če bi se odločil za nekoliko večji in debelejši prenosnik, ki imel ločeno grafično kartico že vgrajeno, skupaj s procesorjem iz serije H (namesto manj zmogljivega U) in boljšim hlajenjem.

Toda problem je v tem, da namesto enega res dobrega prenosnika ne morem (več) imeti dveh solidnih ali povprečnih računalnikov. Enako večina profesionalnih uporabnikov. Konkretno moč, dobro sliko in ostale lastnosti (od tipkovnice in miške/sledilne ploščice do hitre povezljivosti in vsega ostalega) hočejo povsod. Prenosnik z malce slabšimi specifikacijami (npr. 8 GB pomnilnika na mesto 16 GB, manjši disk in podobno) je za dvesto ali tristo evrov cenejši. Podobno je pri namiznem računalniku in tako je skupna cena obeh še vedno precej višja in na koncu je vsaj eden od njiju konkretno podizkoriščen, vsakič pa uporabnik tudi malo zavzdihne, zakaj si ni privoščil najboljše možne specifikacije. Se torej da shajati samo s prenosnikom, tudi če mora poganjati najbolj zahtevne operacije? V večini primerov absolutno, v čisto vseh pa seveda ne. In določeni tipi uporabnikov take spremembe nikoli ne bi storili. Tudi zato, ker zelo redko ali nikoli ne delajo (ali igrajo) drugje kot v svoji standardni pisarni/sobi, zato je zanje razmišljanje o prenosniku kajpak povsem zgrešeno.

Kaj pa kombinacija močnega namiznega računalnika in iPada Pro ali česa podobnega za prenašanje naokrog? Taka mobilna naprava tudi obljublja, da lahko v marsikateri situaciji nadomesti osebni računalnik. V večini tistih, kjer se dobro obnese vsak telefon, ga res lahko. Odgovarjanje na e-pošto in tudi pisanje daljših besedil sploh ni problematično. Niti montiranje videa ali obdelava fotografij. Zatakne se pri marsičem drugem. Denimo že pri prenašanju posnetkov na tablico ali telefon. V PC vtakneš pomnilniško kartico in pretočiš datoteke, pri mobilnih napravah, še posebej tistih z operacijskim sistemom iOS, ni tako enostavno. Pa urejati zadeve, ki zahtevajo pravi namizniški brskalnik? Odpreti več dokumentov enake sorte (najsi bodo besedila, pregledice, kar koli) naenkrat, brez česar denimo prevajalci ne morejo živeti? Spremeniti ločljivost, ko mobilnik ali tablico priključiš na monitor? Omejitev je preprosto preveč, da bi bila to realna opcija. Še posebej ob dejstvu, da »profesionalne« tablice pogosto stanejo celo več kot zmogljivi in ne dosti večji ter težji prenosniki, ki mogoče niso tako seksi, zmorejo pa vse prej opisano in še kaj zraven. Mogoče na staromoden način, toda z njimi da se opraviti posel. Večinoma brez preklinjanja.

Pogojno je mobilna naprava lahko nadomestek prenosnika za delo na terenu, če njene omejitve niso v napoto ali če je zaradi upravljanja z dotikom bolj primerna za točno določene naloge. Od uresničitve sanj o telefonu kot edini računalniški napravi pa smo še precej daleč. Zato za zdaj v enačbi še vedno ostaja najmanj en PC, mogoče celo dva ali več. Naj bo njihovo število in kombiniranje tako, da bo delo z njimi kar najbolj udobno.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja