Namesto digitalnega bona raje spodbujajte skupinske nakupe?
Marjan Kodelja 21. januarja 2022 ob 06:12

Za spremembo se strinjam z ministrom službe za digitalizacijo, da je treba odpraviti digitalno vrzel, toda sprašujem se, ali digitalni bon neenakost lahko omili. Nisem prepričan! Moti me predvsem, da je diskriminatoren in da diši po »predvolilnem bombončku«!

Nasploh boni pri meni puščajo deljene občutke. Po eni strani sem jih bil vesel. Kdo se ne bi razveselil zastonj darila, s katerim celo pomagaš delu gospodarstva. A po drugi strani je na dlani še nekaj. Zastonj kosil ni! Zadolžili smo se in zapitek bomo prisiljeni prej ali kasneje plačati. Če ne mi, pač prihodnji rodovi. Poleg tega so boni ponekod vplivali na cene in niso bili popolnoma varni pred zlorabami. Verjamete, da jih niče ni zamenjal za gotovino? Z digitalnimi boni zna biti podobno. Bodo dvignili cene tehničnih naprav oziroma ali z njimi sploh lahko dosežemo želeno?

Predlog zakona uvaja digitalni bon v višini 150 evrov za določene kategorije upravičencev. Definiran je nabor naprav, za katere ga boste lahko izkoristili. Čemu sodijo mednje zvočniki? Ker namreč niso jasno definirani, morda to pomeni, da bo oče otrokov bon unovčil za zunanje zvočnike televizorja. To verjetno ni v duhu zakona. In še. Zakaj v naboru ni pametnih telefonov, ki bi jih morda nekdo hotel kupiti zunaj ponudbe operaterjev? Marsikdo za dostop do digitalnega sveta in storitev v njem pogosteje uporabi telefon kot računalnike vseh vrst in oblik. Strogo gledano imam še eno opombo. Lepo se sliši enoploščni računalnik za programiranje, a ker pojmovno lahko vanje uvrstimo matično ploščo vsakega računalnika, raje uporabite pridevnik »kartični«.

Bon ni edini način približati opremo ljudem, če se enkrat zavestno odločimo o njeni pomembnosti. Osrednje vprašanje je, ali ima informacijska infrastruktura enak pomen na blaginjo državljanov kot energijska omrežja, voda, hrana in še kaj bi se našlo. Če je odgovor pozitiven, potem je logično, da ima enak pomen tudi oprema. Marsikatera država v Evropi ima nižjo zgornjo davčno stopnjo, tudi mi smo jo imeli do finančne krize pred dobrim desetletjem in jo potem dvignili na 22 odstotkov, kjer je ostala. Verjetno je iluzorno pričakovati, da bi vrnili staro davčno stopnjo, in ker zaradi evropskih direktiv informacijskih naprav ni mogoče obdavčiti po znižani davčni stopnji (v Sloveniji 9,5 odstotkov), ostane kot način doseganja dostopnejših cen spodbujanje skupinskih nakupov.

Bon naj bi prejeli šoloobvezni otroci, vpisani v deveti razred, dijaki srednjih šol, udeleženci višješolskih izobraževalnih programov na področju naravoslovja in tehniških ved ter odrasli in upokojenci, ki se bodo letos udeležili subvencioniranih izobraževalnih programov.

Zdaleč, da je to vse, kar bi lahko država storila, čeprav nisem dovolj podkovan, da bi za naslednjo težavo ponudil zdravilo. Velika težava slovenskega trga je majhnost in temu primerno manj raznolika ponudba in višje cene. Cenovno zelo dostopne in še vedno več kot primerne prenosne računalnike s sistemom ChromeOS je pri nas praktično nemogoče dobiti, čeprav so marsikje po svetu ravno ti način manjšanja digitalnega razkoraka (digitalne neenakosti). Ravno tako ni redkost, da je predvsem dražje izdelke mogoče na večjih trgih kupiti po cenah nižjih celo od prej omenjene razlike med normalno in znižano davčno stopnjo. To pa so razmere, ki jih lahko spremeni le več ponudbe in večja konkurenca med ponudniki. Najti bi morali način, da bi izboljšali ponudbo izdelkov v slovenskih trgovinah in posledično znižanje cen na raven cen, ki jih te dosegajo na »pomembnejših« evropskih trgih.

Bolj kot oprema, čeprav gre v tem primeru do nekje za vprašanje kure in jajca, je za zmanjšanje digitalnega razkoraka pomemben dostop do hitrega internetnega priključka. Najmanj hitrosti 10 Mb/s v obe smeri oziroma še raje nekaj krat hitreje. Žal so nekateri zaradi lokacije in drugi zaradi slabega gmotnega položaja izključeni iz sodobnih informacijskih povezav. Tem bi morali ravno tako pomagati, morda subvencionirati internetni priključek. Če država resno misli, zakaj tega ne spremeni? Menda je še huje. Če drži, da je vlada denar za bone vzela lokalnim skupnostim, ki so evropska sredstva hotele porabiti za projekte pametnih mest in izboljšanje informacijske infrastrukture.

Digitalni razkorak je težava, ki se je moramo lotiti celovito in na način, ki je enak za vse. S parcialnimi ukrepi, kot so boni, dolgoročno ne bomo veliko dosegli. Celovitost ukrepov je tisto, kar sem in še vedno pogrešam, ko se stranke neodvisno od barve lotijo iskanja rešitev. Tokrat ni nič drugače, zato je vse skupaj (spet) metanje peska v oči brez resnega namena krepitve digitalnih kompetenc državljanov.

Naslovna fotografija DepositPhotos

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.