Nam bodo roboti ukradli službe ali nas le strašijo?
Marjan Kodelja 5. februarja 2019 ob 06:35

Roboti zapuščajo tovarne in ogrožajo delovna mesta ljudi. Robotski natakarji in receptorji so realnost. Njihov trenutni namen je sicer pritegniti stranke v restavracije, kjer so svojevrstna senzacija, dolgoročno pa to ne obeta ničesar dobrega. Roboti so (lahko) cenejši od ljudi, delajo brez premora, ne zbolijo in ne negodujejo zaradi delovnih razmer. Pa še v sindikatih niso. Bodo ti novi roboti dvignili nezaposlenost ali ustvarili nova delovna mesta in izboljšali kakovost življenja ljudi? Mnenja so različna.

Zamenjava ljudi s stroji poteka že nekaj časa. Vse več je samodejnih aparatov za plačilo cestnine, predornine ali mostnine, kar pomeni, da je nekaj ljudi postalo tehnološki višek. Še karte za kinopredstave kupujemo na spletu in jih dvigujemo na kartomatih. Ko smo pred desetletji potovali z letalom, so bili na letališčih ljudje, ki so sprejemali prijave na lete in prevzemali prtljago. Danes jih je vse manj. Glavnino dela so prevzeli avtomati. Potnik se na avtomatu prijavi na let, aparat natisne vstopne kupone, na prtljago potnik nalepi nalepko in jo postavi na tekoči trak. Le v primerih, kadar se kaj zaplete, pristopi človek in pomaga. Delo, ki ga je nekoč opravljalo deset ljudi, opravlja le še eden. Kakovost storitve za potnike pa zato ni nič boljša, le stroški poslovanja letališča so nižji. Ni pomembno, koliko stane stroj, prej ali slej se izplača. V teh primerih so ljudje zaradi strojev, pa čeprav gre bolj kot ne za dobre programe v malce boljših računalnikih, in ne še za prave robote, izgubili delo. Podobno se lahko zelo hitro pripeti v trgovinah. Samodejne blagajne, ki niso nič drugega kot način, kako prisiliti kupca, da sam zastonj opravi delo blagajnika, znajo kmalu prevladati.

Programi, bolje rečeno algoritmi, prodirajo tudi v kreativnejše poklice. Nadzirajo spletne in druge elektronske vire informacij ter »pišejo« novice za spletne novičarske strani. So cenejši, predvsem pa hitrejši od ljudi. Prototipni algoritmi dobro delujejo v angleškem jeziku, kar pomeni, da bodo lahko strani popolnoma samodejne in ne bodo potrebovale piscev novic in lektorjev, odpade pa tudi potreba po poslovnih prostorih. En malce bolj zmogljiv računalnik ali še bolje najeti strežnik v oblaku bo dovolj. Postavi, pozabi in pobiraj prihodek od oglaševanja?

Da, gospod zdravnik

Robotika je sposobna še veliko več, tudi stvari, za katere mislimo, da jih lahko opravlja le človek. Baxter je robot z rokami, ki lahko zamenja nekvalificirane delavce v proizvodnji, saj ga lahko programirajo, da opravlja ponavljajoče se gibe. Amelia je navidezna receptorka, ki jo preizkušajo velika naftna podjetja. Stari dobri IBM-ov superračunalnik Watson, kateremu je bil kviz Jeopardy mala malica in priložnost za promocijo, pa se uveljavlja v zdravstvu. Postal je pomočnik zdravnikov pri diagnosticiranju bolezni in iskanju najboljšega načina zdravljenja.

To pa niso edina področja, v katera prodirajo roboti in programi. Odvetniška podjetja so začela uporabljati programe, ki samodejno zbirajo informacije za sodne postopke. Delo, ki je bilo dolgotrajno in so ga opravljali zaposleni, ki zaradi programov niso več potrebni. Neki avstralski rudnik pa ima floto robotskih vozil za prevoz rude od mesta izkopa do predelovalnih obratov.

Črnoglede napovedi

Vsem tem primerom je skupno, da bodo ljudje, ki ta dela opravljajo zdaj, nekoč v prihodnosti izgubili delo. Pisec Martin Ford v knjigi Vzpon robotov (The rise of the robots) napoveduje drastičen dvig nezaposlenosti in še večjo neenakost med ljudmi, če ne bo korenitih sprememb. Ekonomska modrost, ki temelji na preteklosti, pravi, da tehnologija uniči toliko delovnih mest, kot jih ustvari, vendar je življenje ljudi boljše zaradi nižjih cen izdelkov in storitev. Napovedujejo, da bodo nove tehnologije do leta 2025 uničile več delovnih mest, kot jih bodo ustvarile. Stroji postajajo pametnejši in potrebujejo vse manj upravljanja, posledično pa smo vse manj uporabni v primerjavi z njimi.

Ford gre korak naprej in trdi, da niso ogroženi le zaposleni, ki delajo z rokami, temveč tudi tisti, ki delajo z možgani, vključno z izvedenci za določena področja. Ogroženi bodo zaposleni, ki sedijo za pisalno mizo, njihovo delo pa vključuje upravljanje s podatki, še posebno če gre za rutinska in formalistična opravila. Pravzaprav je vse odvisno od preproste matematike, ki se jo bodo šli delodajalci: koliko na uro stane robot, v kar je vključen strošek nakupa, vzdrževanje in energija v predvidenem roku trajanja robota, in koliko delavec. Strošek urne postavke za proizvodnega robota Baxterja so že izračunali: štiri dolarje na uro. Delovna mesta, kjer bo človeško delo cenejše, bodo ostala, druga nam bodo prevzeli roboti.

Večina velikih podjetij javno pravi, da njihov cilj ni znebiti se delavcev, temveč osvoboditi jih nekaterih opravil, da bodo lahko opravljali zahtevnejša. Vendar želi kombinacija tehnologij in kapitalističnega mišljenja narediti gospodarstvo manj delovno intenzivno. Nobeno presenečenje ne bo, ko bodo zaposleni izgubljali delo zaradi avtomatizacije, kar se na nekaterih področjih, kot so letališča in pobiranje cestnin, že dogaja. Največ ljudi delo izgubi zaradi recesije, ko pa pride čas ponovne gospodarske rasti, dobijo delodajalci v roke tehnologije, zaradi katerih jim ni treba ponovno zaposliti ljudi.

Ni pa Ford edini, ki svari pred izgubo delovnih mest zaradi računalnikov in robotov. Podobno sta zapisala tudi Erik Brynjolfsson in Andrew McAfee (MIT). Trdita, da ni ekonomskega zakona, ki bi govoril o tem, da tehnološki napredek odpira delovna mesta in izboljšuje blaginjo. Namesto tega smo na pol poti stoletje dolgega prehoda iz avtomatizacije fizičnega dela v avtomatizacijo miselnega dela, kar se je začelo z začetkom vzpona računalnikov v sedemdesetih letih. Že danes so stroji na nekaterih področjih uspešnejši od ljudi, njihov razvoj pa se pospešuje.

Kdo je ogrožen?

Marsikaj se je v zadnjih dvesto letih industrijske revolucije spremenilo. Neko načelo pravi, da se s povečevanjem produktivnosti povečujejo tudi število zaposlenih in njihovi zaslužki. V Združenih državah so v zadnjem desetletju ugotovili, da je produktivnost rasla, zaposlenost in zaslužki pa so stagnirali ali se celo zmanjševali.

Pridemo do vprašanja, katera delovna mesta so ogrožena. Vsako delo lahko uvrstimo v kategorije, bodisi je rutinsko ali ni rutinsko, ali gre za fizično ali miselno. Ogrožena so vsa rutinska dela, fizična ali miselna, veliko manj pa dela brez rutine. Ker jih ni tako preprosto »programirati«. Ves čas pa se spreminja meja, kaj je rutinsko delo in kaj ni. Še pred nekaj leti smo bili prepričani, da je vožnja avtomobila preveč zapletena za robota, pa vidimo, da so samodejna vozila dejstvo. Robot tovarniški delavec Baxter je sposoben opraviti nekatera nerutinska fizična dela, prav tako pa vse bolj avtomatizirajo že omenjeno medicinsko diagnostiko in pravne analize, ki so veljale za nerutinsko miselno delo.

To pa še ne pomeni, da avtomatizacija ogroža vsa delovna mesta. Kot smo bili priča že v preteklosti, bo najprej izginila potreba po nizkokvalificirani delovni sili, saj bodo njihova dela najlažje prevzeli računalniki in roboti. Ogroženi so prodajalci v telemarketingu, računovodje, delavci za poštnimi in bančnimi okenci, administrativni delavci v pisarnah, delavci za proizvodnimi tekočimi trakovi, davčni strokovnjaki, pomočniki v trgovinah, natakarji in podobni. Zaradi avtomatizacije so manj ogrožena delovna mesta zdravnikov, medicinskih sester, učiteljev, arhitektov, pravnikov, računalniških strokovnjakov, vodstvenih delavcev, vzgojiteljev, umetnikov in novinarjev.

Delna avtomatizacija

Skrajnosti nikoli niso bile zaželene. Vzemimo hipotetičen primer, da bomo v desetih do dvajsetih letih zaradi avtomatizacije izgubili med 20 in 35 odstotkov delovnih mest, kot kažejo analize. V resnici nekatere kažejo še celo večji upad zaposlenih, a že omenjene številke so skrb vzbujajoče in bi zagotovo sprožile socialne nemire. Zdrava pamet pa kaže, da bi bila avtomatizacija le kratkoročna v prid delodajalcem. Samodejne tovarne bi bruhale izdelke, ki jih nihče ne bi kupil, saj večina ljudi ne bi imela denarja za hrano, kaj šele za kaj več.

Bolj logično lahko pričakujemo delno avtomatizacijo ogroženih delovnih mest, kar bi pomenilo, da bi delodajalec imel manjšo potrebo po delavcih, ne pa nikakršne. V restavracijah bi na primer naročili hrano prek tabličnega računalnika oziroma aplikacije na njem, ki bi nam znala svetovati, hrano pa bi še vedno prinesel človek. Nekaj podobnega smo omenili tudi na področju pisanja novic. Preproste novice lahko napišejo algoritmi, vendar se bomo še načakali, da bodo znali uporabljati slovenščino, še vedno pa bodo potrebe po novinarjih. Kar bi bilo pravzaprav dobro. Namesto da dobri novinarji zaradi manj zaposlenih v medijskih hišah pišejo novice, bi se lahko posvetili zapletenejšim člankom.

Še najmanj strahu je med visokokvalificiranimi delavci. Do avtomatizacije bo prišlo tudi v zdravstvu, vendar bodo sistemi, kot je sistem za samodejno diagnosticiranje, razbremenili zdravstvene delavce, da se bodo lahko bolj posvetili bolnikom oziroma delu, ki ga robot ali računalnik ne more narediti. Medicina bo zanimivo »testno« področje. Veliko je možnosti za avtomatizacijo, hkrati pa tudi odpora bolnikov, ki ne bodo želeli, da jim bolezen diagnosticira stroj. Pa če je ta še tako lepa robotka.

Niso vsi črnogledi

Edina stalnica so spremembe, je dandanes priljubljen izrek. Ekonomisti ne slikajo črne prihodnosti zaradi napredka. Tehnologije so vedno in tudi vedno bodo uničevale delovna mesta. Po nekaterih profilih zaposlenih, na primer delavcih na bencinskih postajah, ki so točili gorivo, ali blagajnikih na avtobusih, danes ni več potrebe. Izguba teh delovnih mest ni povečala nezaposlenosti, pa tudi ni znižala plač. Zgodilo se je nasprotno. Dvignila se je povprečna produktivnost, delavci pa so se preusmerili v bolj zanimiva, miselno zahtevna, bolje plačana in manj nevarna dela. Res pa je, da so bili delavci, ki so izgubili delo, panični in so nekaj časa prihodnost slikali črno-belo. Dokler si niso našli dela drugje in vse je bilo tako kot prej.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja