Najboljše fotke (skoraj nikoli) niso »najlepše«
Matjaž Ropret 12. decembra 2018 ob 06:57

Slavni »youtuber« Marques Brownlee (MKBHD) je nedavno izvedel tekmovanje med šestnajstimi letošnjimi modeli telefonov, od najdražjih do nekaterih iz nižjega razreda. Zmagovalce pa so izbirali njegovi sledilci na Twitterju in Instagramu – na slepo, ne da bi vedeli, za katero napravo glasujejo. Rezultati so bili presenetljivi glede na podatke, kateri »fotoaparati« so se odrezali dobro in kateri so izpadli zelo hitro. A tudi pričakovani, če vsaj malo poznamo psihologijo ogledovanja fotografij.

V slepem spletnem tekmovanju so povsem pogoreli nekateri pričakovani težkokategorniki, med njimi Applov iPhone XS in Googlov Pixel 3. Prav tako se je hitro poslovil Samsungov Galaxy Note 9. Edino Huawei Mate 20 Pro se držal skozi začetne kroge vse do finalne zmage nad Xiaomijevim Pocophone F1. Daleč je prilezel tudi Blackberry Key 2. Noben od teh, ki so prišli dlje od pričakovanj, se ni čudežno izkazal za veliko boljši fotoaparat, kot smo vedeli, da je. Le občinstvo je njihove posnetke ocenilo za lepše od iPhonovih, Pixlovih ali Notovih, četudi so ti po mnogih kriterijih objektivno kvalitetnejši.

Tak motiv bi lahko dobro pokazal, kaj je ljudem všeč. Če bi telefon bolj ohranjal nebo zadaj kot skrbel za svetlost kapelice spredaj, bi verjetno njegova fotografija hitro izpadla.

Razlogi so povsem logični. In se tudi skladajo z mojimi ugotovitvami iz podobnih primerjav. Pobudnik »tekmovanja« je opazil, da so ljudje pretežno glasovali za tiste fotografije, kjer se njegov obraz (Marques je temnopolt) »bolje« videl, kjer je bil svetlejši. Če je šlo za posnetke stvari, pa so zmagovale bolj živahne barve. Nič kaj dosti ni bilo pomembno, kakšen je bil dinamični razpon, kako lepo so bili prikazani detajli, barvne pravilnosti tako ali tako nihče ni mogel poznati, prav tako je bilo večini vseeno, če je bilo zaradi svetlega ospredja tudi zadaj vse pretirano svetlo. In točno to sem že neštetokrat videl sam. Ko denimo fotografiram kakšno pokrajino v zahtevnih svetlobnih razmerah – vzemimo, da je blizu mene kakšno drevo v senci, zadaj pa delno oblačno nebo, sicer pa jasnina in svetlobe je v osnovi dovolj – se po navadi telefoni zatekajo k eni od dveh taktik.

Nekateri pretežno gledajo na to, da na nebu ne bo »zažganih« lis, da se izognejo presvetlitvam. Četudi znajo narediti napreden hdr (visok dinamični razpon), bo tisto drevo (ali človek, stavba, karkoli) nekoliko temno. Ne toliko, da se ne bi dalo v kakšnem programu na hitro popraviti in še vedno obdržati kolikor toliko v redu nebo, pa vendar. Drugi pa poskušajo tisto spredaj čim bolj posvetliti, seveda na račun onega zadaj. Tako se bo drevo dobro videlo, a nebo bo pretežno ena sama belina. Tega se v »postprodukciji« ne da popraviti. Če informacij o oblakih in jasninah med njimi ni, potem še tako napredna obdelava nič ne pomaga.

Podobno je z barvami ali kontrasti. Pa še ostrenje robov in odpravljanje šuma lahko vključim zraven. Všečnost fotografij je subjektivna in marsikdo pada na žive, izstopajoče barve. Telefoni z »umetno inteligenco« običajno prepoznajo prevladujoč barvni kanal na posameznem motivu in so ga sposobni poudariti do nezavesti.

Tako so lahko trava, stebla ali listi neverjetno zeleni. Rože popolnoma rdeče ali nekaj drugega rumeno kot sonce. To zagotovo pade v oči, kdor pa bi pogledal fotografijo, posneto z manj agresivnimi algoritmi ali že samo izključenim AI, bi lahko videl, da je v teh rastlinah velik razpon odtenkov zelene, rdeče ali rumene, pa tudi, da so notri vzorci in podrobnosti, kar se po omenjenem ojačanju povsem izgubi. Kontrasti tudi v naravi niso nikoli tako izraziti, kot jih pogosto vidimo na fotografijah ali na video posnetkih. In enako velja za ostrino.

Podobno se tudi v slabši svetlobi mnogi telefoni zatekajo k dokaj preprostim trikom, da bi izpadli bolje. Povečajo občutljivost tipala (ISO na kar se da visoko vrednost) in osvetlitev (vsaj +1) ter vključijo agresivno odpravljanje šuma, da se ne bi opazilo vseh napak, ki jih tako navijanje pri majhnem tipalu neizbežno povzroči. Drugi pa se poskušajo izogniti pastem, ki jih taka taktika prav tako neizogibno prinaša. Običajno je nekje kakšen izvor svetlobe (luč, sij skozi okno, itd), ki bi ga tovrstno svetljenje povsem presvetlilo, zato raje ostanejo na nekaj nižjih vrednostih.

So telefoni, ki fotografije raje pustijo nekoliko temnejše in si prizadevajo za čim boljšo dinamiko. So tudi taki, ki stavijo na bolj nevtralne barve. Saj jih Instagram s svojimi filtri lahko »popravi«. Enako Snapseed. In nekateri ne pretiravajo s kontrasti ter ostrenjem, pa tudi ne z odpravljanjem šuma. Toda po mojih izkušnjah in opažanjih so v manjšini. Večina proizvajalcev se zateka k višjim nastavitvam osvetlitve, navijanju saturacije, kontrastov in ostrenja robov, ker »je ljudem to všeč«. Tekmovanje na slepo iz uvoda z več milijoni glasov potrjuje, da ima večina teh proizvajalcev prav. Z vprašanjem, kdo je tu kokoš in kdo jajce, zaradi česa je okus množic tak, kakršen je, kdo ga je spodbudil, pa se tokrat ne bom ukvarjal.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja