Naj bo pomnilnik ločen ali integriran, to je zdaj vprašanje

V svetu osebnih računalnikov, še posebej prenosnih, se že leta za prevlado borita dve filozofiji. Določeni proizvajalci vedno znova poskušajo z integracijo pomnilnika na osnovno ploščo ali celo v sam procesor pohitriti delovanje, medtem ko drugi na veselje entuizastov puščajo klasične reže za pomnilniške module (DIMM oz. SO-DIMM). Intel je pri drugi generaciji procesorjev Core Ultra prestopil na »temno stran« s pristopom vse-v-enem, vendar bo z naslednjo šel nazaj na »klasiko.«

Ena od ključnih potez Appla pri lastnih procesorjih M, zaradi česar ti tudi dosegajo tako dobre zmogljivosti in energijsko učinkovitost, je bila integracija pomnilnika na isto rezino silicija, na kateri je tudi procesor. S tem so skrajšali razdalje in bistveno povečali pasovno širino, po domače pretočnost, tako da lahko procesor iz pomnilnika zajema in vanj zapisuje veliko več podatkov v enakem času, kot bi jih ob pristopu s klasičnimi moduli, hkrati pa to porablja manj energije. Seveda tudi pomnilnik DDR na modulih (ali neodstranljivi in še hitrejši LPDDR) postaja vedno hitrejši, vendar integriran ohranja svoje prednosti.

Intel je za procesorje s kodnim imenom Lunar Lake – prepoznate jih po oznakah, kot je Core Ultra 7 256V – želel predvsem znižati porabo, s čimer bi lahko v prenosniškem svetu tekmoval s Qualcommom in tudi AMD-jem. Zato je po vzoru Appla združil procesor in pomnilnik na isto ploščico. Že prej smo seveda poznali prenosnike s pomnilnikom, prilotanim na osnovno ploščo, a je bi ta vseeno ločen od procesorja, ni bil del »paketa.« Tako pot je za najnovejšo generacijo procesorjev Ryzen (denimo Ryzen 9 AI 370 HX) ubral AMD, saj proizvajalci večinoma uporabljajo pomnilnik LPDDR, kar je sicer pohitrilo, vendar tudi podražilo tako prenosnike kot mini PC-je.

Ravno stroški in posledično zaslužek je težava pri Intelu. Ameriško podjetje, ki je v zadnjem obdobju v precejšnjih težava in posluje z izgubo, ni uspelo dobiti dobrih cen za pomnilniške čipe, ki jih je integriralo v ploščice s procesorji. Poleg tega je zmanjšalo dobičke proizvajalcem računalnikov, ker se ti ne morejo sami odločati, kateri pomnilnik bodo uporabili (povedano drugače, zanj ne dobijo dobrih cen). Vse skupaj pa ni všeč niti kupcem, ker so končni izdelki dražji, manj nadgradljivi in popravljivi, hkrati pa umetna inteligenca, ki so jo promovirali kot osrednji razlog za nakup tovrstnega, najnovejšega prenosnika, ne prinaša ničesar pomembnega ali vsaj toliko zanimivega, da bi pretehtala v prid naprave z višjo ceno.

V Intelu so tako že napovedali, da se s prihodnjimi procesorji vračajo na klasične pomnilniške module. Resnici na ljubo jih pri mnogih še vedno uporabljajo, kajti »Lunar Lake« je zgolj ena od vej, dokaj na hitro razvita specifično za letošnje tekmovanje s prenosniki na osnovi procesorjev ARM (ki tudi niso dosegli kakšnega večjega prodajnega preboja, predvsem zaradi omejene in dokaj neatraktivne ponudbe modelov, pa tudi zaradi pomislekov potencialnih kupcev glede delovanja vseh programov, ki jih uporabljajo). Ti procesorji so tudi opustili večnitnost in imajo manj jeder, tako da bo zanimivo videti, v katero smer se bo Intel obrnil naslednjič.

Vsekakor vsaj za namizni računalnik, če je v velikem ohišju ali v obliki mini PC-ja, priporočam izbiro takega, ki omogoča zamenjavo pomnilniških modulov in s tem povečanje količine pomnilnika. Četudi na račun tega, da v računalniku teče procesor prejšnje generacije, nekoliko manj zmogljiv in z manjšimi sposobnostmi premetavanja algoritmov umetne inteligence. Če boste kaj morda nadgrajevali v računalniku v času njegove življenjske dobe, bo(do) to verjetno disk(i) in pomnilnik.

Apple seveda česa podobnega ne bo storil, kajti gre mu za dvoje. Najprej za to, da njegovi računalniki v primerjavi zmogljivosti in avtonomije baterije (pri prenosnikih) izpadejo čim boljše. Kar mu, bodimo pošteno, zelo dobro uspeva. Veselimo se že potencialnega testiranja katerega od računalnikov Mac s procesorjem M4 (Pro). Kot drugo in morda celo v prvi vrsti pa je podjetju pomembno ustvarjanje dobička. Kje je to lažje kot z nesorazmerno visokimi cenami večjih količin pomnilnika od izhodiščne, zdaj na srečo vsaj 16 GB, na katere kupci morajo pristati in jih plačati ob nakupu računalnika, saj slednjega kasneje ni mogoče spreminjati.

Naslovna fotografija: Intel