Nadgradljivost namiznih računalnikov je vsaj do neke mere lažna obljuba

Matjaž Ropret • 24. avgusta 2024 ob 05:48

Sem eden redkih, ki še uporabljam pravi namizni računalnik za vsakdanje delo, vendar razmišljam, da bi ob naslednji menjavi prešel na »mini« izvedbo. Klasična »kišta« ima namreč vse manj prednosti in skozi leta ugotavljam, da obljuba o nadgradljivosti vseh komponent drži le delno.

Res je, namizni (podmizni?) računalnik ima za resne naloge očitne prednosti. Procesor lahko deluje z višjimi močmi, a ostaja na sprejemljivih temperaturah, grafična kartica je lahko velika za nekaj malih PC-jev skupaj, in da od sebe nore zmogljivosti – ob nori porabi energije –, na osnovni plošči in po ohišju razporejenih je lahko kopica diskov, najsi bodo vrste m.2 NVMe ali klasični SATA, prav tako je dovolj prostora za več ventilatorjev na treh stranicah ohišja, da se lahko vrtijo počasi in ne povzročajo pretiranega hrupa, čeprav neslišni ravno niso. Poleg tega je mogoče vse te gradnike in še kakšnega neomenjenega po želji in dokaj preprosto menjavati. Kar pa ni (bilo) dovolj, da bi ustavilo padanje razširjenosti tovrstnih računalnikov, na katere v bistvu prisegajo le še igričarji, tisti, ki delajo s 3D-grafiko, videom in še kakšno procesorsko in grafično zelo intenzivno vsebino, ter nekateri zanesenjaki in tradicionalisti. Močno se nagibam k temu, da bi zapustil to tabor. Enkrat vmes sem ga za približno tri leta že, ko sem delal s kombinacijo prenosnika in zunanjega monitorja, k čemur se tudi zdaj občasno vrnem, toda kasneje sem znova sestavil kišto, ki pa bo zdaj znova godna za upokojitev. Niti ne zato, ker bi bila že preutrujena ali premalo zmogljiva, temveč bolj zato, ker mi ne ustreza več najbolj. Imamo sicer še eno, bolj namenjeno igričarskim seansam, ki bo zanesljivo ostala, dokler bo približno sposobna tekoče poganjati najnovejše igre (kar je dandanes z izboljševanjem ločljivosti pravzaprav dokaj enostavno).

Razlogi za oklevanje, da bi tudi delovni računalnik ostal take zasnove, so najmanj štirje. Mini PC-ji so danes tako dovršeni in zmogljivi, da se mi komaj še da ukvarjati s sestavljanjem klasike za marginalne pridobitve. Zaradi onega drugega v tem ne potrebujem resne grafične kartice, tudi tisto občasno zapisovanje (»renderiranje«) videa bi vgrajena v procesor zmogla povsem v redu. Poleg tega bi pridobil nekaj prostora in mogoče tudi imel tišjo napravo (kadar delam na prenosniku je celo večino časa povsem neslišen, ker se ventilator ne vrti, četudi mora izrisovati sliko še za drugi zaslon), a ne nujno. Še zadnji razlog pa je v tem, da v namiznem računalniku redko kaj nadgradim, kar zelo verjetno velja za veliko večino. Upal bi staviti.

Seveda je mogoče zamenjati vse. In tudi na obstoječo osnovno ploščo vstaviti drug procesor, pomnilnik, disk, mogoče povečati kapaciteto slednjih in podobno. Vendar se v praksi vedno izkažejo omejitve, ki nazadnje pomenijo, da v »življenjski dobi« računalnika morda zamenjam disk ali kakšnega dodam, povečam količino pomnilnika in morebiti še zamenjam grafično kartico. Toda tudi te menjave so omejene na to, kar osnovna plošča podpira. V mojem primeru je denimo reža za disk m.2 NVMe zgolj ena in še različice PCIe 3.0. Resda bi vanjo lahko vstavil disk vrste PCIe 4.0, vendar ga hitrostno ne bi izkoristil in malo nesmiselno je hitrejšega kupovati »na zalogo,« pri čemer bodo takrat, ko bom zamenjal ploščo z naprednejšo, tudi diski še hitrejši in verjetno cenejši. Prav tako se mi ne splača dodatno investirati v pomnilnik DDR4, glede na to, da bo naslednji računalnik zagotovo imel novejšega in hitrejšega DDR5. Morda celo z novimi, povsem drugačnimi moduli CAMM. Še manj smisla je v menjavi štiri leta starega procesorja za generacijo novejšega na podnožju AM4, kajti hitro bi ugotovil, da bi veliko več pridobil s prehodom na platformo AM5. To pa zahteva menjavo osnovne plošče in pomnilnika, s čimer sem že na glavnini ključnih sestavnih delov računalnika. Obdržal bi lahko grafično kartico (ki je, kot rečeno, pretežno neizkoriščena) in potencialno diske, pri čemer bi tistega m.2 (ostali so 2,5-palčni SATA) »prekategoriziral« v sekundarnega, namenjenega shranjevanju podatkov, in si za glavnega omislil novega, veliko hitrejšega, da bi bil celoten sistem hitrostno usklajen.

Skratka, napredek tehnologije in menjave generacij, z njimi pa različnih podnožij in rež, so še vedno tako hitre, da je obljuba nadgradljivosti vedno znova ostaja neizpolnjena. Lahko kaj nadgradim, toda vemo, da se na naslednjo generacijo na splača, čez dve ali tri pa bo že vse popolnoma drugače. Zato sem vse bolj prepričan, ob napredku zmogljivosti v majhnih ohišjih, da je to lahko prava pot naprej. Ni brez pomanjkljivosti. Treba bo klasične diske preseliti v zunanje ohišje in jih priključiti čez USB-C, prav veliko prostora za povečevanje pomnilnika ali diskovnega prostora ne bo (vendar bo že začetna količina razkošna) in skrbi me, kako se bodo starali ventilatorji ter kje so bo dalo dobiti nadomestne. Vendar eno, dokaj pozitivno izkušnjo z mini PC-jem (Intel NUC) iz sredine prejšnjega desetletja že imam. Še vedno pa me lahko kakšne dobre cene komponent v prihodnjih tednih premamijo, da si še za naslednjih tri do pet let podaljšam vztrajanje pri kišti.

V kolikor še koga zanima prehod na mini PC ali bi si ga omislil »za zraven,« denimo za priklop televizorja nanj, se vedno kakšen zanimiv najde med priporočili izdelkov z naj cenami.

Naslovna fotografija: DepositPhotos