Na Netflixu »sosedsko« doplačilo in še oglasi?

Matjaž Ropret • 21. marca 2022 ob 06:35

Borba ponudnikov naročniškega videa je tudi ob konsolidaciji (WarnerMedia – Discovery, Comcast – ViacomCBS) vse ostrejša. Širijo se, kamor se (zemljepisno) še lahko, prenavljajo svoje storitve, vse več vlagajo v lastne vsebine, prevzemajo filmske studie (Amazon – MGM) in hkrati iščejo načine, kako tudi od obstoječih naročnikov dobiti več denarja. Podražitve so najbolj preprosta, a ne vedno pametna poteza, saj lahko hitro povzročijo večji osip uporabnikov. Zato podjetja iščejo druge, »mehkejše« načine. Med njimi so (ne)prostovoljna doplačila za deljenje uporabniških računov s prijatelji in tudi oglasi.

Netflix je potrdil, da bo treh južnoameriških državah testiral dodatek k naročnini, če naročnik svojo »prijavo« posoja še komu drugemu, najsi bo sosed, prijatelj ali kdorkoli. Doplačilo naj bi znašalo približno tri evre mesec, je pa to nov poskus omenjenega podjetja, da se znebi »zastonjkarjev« v svoji uporabniški bazi. Ta način, četudi je udarec za denarnico, se vseeno zdi prijaznejši kot kakšne grožnje z ukinitvijo računa ali podobni ukrepi. Glede na to, da šele začenjajo s preizkušanjem tega prijema, in tudi na povsem drugem koncu sveta, je za zdaj prezgodaj napovedovati kaj takega, morda že v osnovnem ceniku postavko »sosedski paket«, tudi pri nas. Prav tako za zdaj nismo zasledili, da bi o čem podobnem razmišljal še kak drug ponudnik. HBO Max je denimo celo bolj radodaren glede možnosti prijav na različnih napravah kot je bil prejšnji HBO Go, podobno Pickbox Now. Medtem Voyo zadevo bolj omejuje, Apple pa nekoliko otežuje s tem, ko je treba vsako prijavo potrditi s prepisom številčnega gesla z ene od naprav (iPhona, iPada, …) naročnika.

Sosedska naročnina ne bi bila nepoštena

Opazk o pogoltnem Netflixu (ali kom drugem, ki bi uvedel podobno doplačilo), pridušanja o odpovedi naročnine in kar je še takih komentarjev seveda ne bo manjkalo, če bo v prihodnje vendarle treba plačevati več za delitev naročnine med gospodinjstvi. Toda priznati moramo, da video storitve že zdaj omogočajo več souporabe naročnine kot denimo glasbene in da sosedsko ali prijateljsko deljenje gesel tako ali tako ni v skladu s pravili uporabe, ki jih potrdi vsak nov naročnik (a nihče ne prebere). Pri skoraj vseh tovrstnih storitvah so na voljo uporabniški profili in sočasno gledanje na več napravah. Tako ima lahko pet ali šest posameznikov svoje sezname priljubljenih vsebin in vso ostalo personalizacijo ter ni treba vsem gledati tega, kar diktira, kdor si prisvoji daljinec za TV.

Glasbene storitve že za dodatne profile in možnost hkratnega poslušanja na več telefonih (ali čem drugem) zahtevajo družinsko naročnino. Pa se nad tem nihče ne pritožuje, kar je tudi prav, in že več let trdim, da »družinska« glasba pravzaprav predstavlja eno najboljših vrednosti v svetu digitalnih naročnin. Velika razlika je seveda v tem, da vsaka od glasbenih naročnin ponuja bolj ali manj celoten repertoar in je dovolj imeti eno, medtem ko je video ponudba čedalje bolj razdrobljena. Pa vendar, če bomo na podoben način plačevali sosedsko naročnino na video storitve, tudi ne bo katastrofe. Eno bom plačeval jaz, drugo kolega, morda bo vključen še kdo, in ko si bomo na koncu razdelili stroške, bo zadeva vzdržna in hkrati legalna, nihče nas ne bo mogel obtoževati kakšnega prestopka. Stvar je tudi poštena v obe smeri. Doplačilo za dodatne uporabnike je znosno oz. skoraj simbolično (pri glasbi polovični ali še nižji znesek izhodiščne naročnine), ustvarjalci vsebin pa dobijo nekaj več denarja. Seveda večina tega ostane pri ponudniku storitve, a tudi ta ga precejšen del načeloma investira v ustvarjanje novih vsebin, ker brez njih ni konkurenčen, to pa znova prinaša delo in zaslužek glasbenikom ali filmarjem in vsem ostalim vpletenim v obeh verigah. Vse to velja, dokler cene ostanejo v mejah normale in ne podivjajo na nivoje, ki jih je denimo Netflix že dosegel na drugi strani Atlantika. Tam namreč najvišji paket stane 20 dolarjev in ga podražijo povprečno na vsaki dve leti, medtem ko tu že od začetka, torej šest let, zanj plačujemo 12 evrov na mesec.

Res tudi oglasi?

Druga potencialna novost so oglasi. O njih razmišlja Disney, menda v povezavi z nekoliko cenejšo naročnino, ne izključuje jih niti Netflix, čeprav zatrjuje, da jih ta čas nimajo v načrtih. Vemo, kakšen je splošen sentiment do oglasov. Povsem jasno pa je tudi, zakaj jih marsikje videvamo. Težje jih je kakopak »požreti« tam, kjer smo za vsebino tudi plačali. Ni pa kombinacija obojega nič nezaslišanega, kajti plačljivi tiskani mediji že dolga desetletja vsebujejo oglase. Tudi komercialne televizije v bistvu plačujemo, prek naročnine pri operaterju, a so polne oglasov. Po drugi strani nekatere spletne strani za naročnine odstranijo oglase in seveda smo prav pri pretočnem videu navajeni, da nas med serijami in filmi ne moti še (slaboumno) prepričevanje za pralne praške, paštete, avtomobile ali sladkarije.

Vsekakor je prvi pogoj za morebitno sprejemljivost oglasov znižana naročnina. Kogar ne motijo, bo plačeval manj, kdor jih absolutno noče gledati, ostane na enaki mesečni postavki. Oglasi so tu lahko zgolj oblika »subvencije«, ne dodaten vir prihodkov. Ponudniki so postavili določen nivo in ne smemo jim pustiti, da ga znižajo.