Myenergi Zappi: Domača »črpalka« mora biti pametna
Alan Orlič 17. februarja 2021 ob 10:48

Ko kupite električni avto, se okoli vas začne svet spreminjati na bolje, trava postane bolj zelena, rože dobijo živahnejše barve, ptički vas pozdravljajo z veselim žvrgolenjem in vsakič se lahko nasmejete sosedovemu Francu, ko stoji na bencniski črpalki in toči svojega dizla, kajti vi to počnete doma.

Čestitamo, postali ste lastnik električnega avta in z malo sreče ste ob nakupu prejeli prenosno polnilnico, z malo več pa domačo polnilno postajo, kar pomeni, da vaših skrbi s polnjenjem doma več ni. Razen, da se prej pomenite z električarjem in preverite porabo vaše hiše oziroma večje porabnike v njej.  A pri nakupu večine baterijskih avtov boste dobili poleg le polnilni kabel za javne polnilne postaje, zato je razmislek o domači polnilnici vsekakor na mestu.

V grobem jih delimo na dve veliki skupini, navadne in pametne. Slednje sicer lahko še razdelimo v dve skupini, a praviloma so pametne tudi dinamične, kar pomeni, da znajo moč polnjenja prilagajati drugim porabnikom v hiši. Pri navadnih polnilnicah namreč nastavimo le moč polnjenja, slednje to sporočijo avtu in ta se ustrezno prilagodi. Na tej točki je obvezne nekaj matematike, saj se večina modernih avtov na elektriko brez težav polni z 11kW, nekateri tudi z 22kW moči. V praksi to pomeni, da avto za 11kW moči polnjenja zase potrebuje 3 x 15A toka. Običajna priključna moč gospodinjstva pri nas je praviloma 3 x 20A, kar pomeni, da bo za ostale odjemalce v času, ko energija teče v avtomobilove baterije, ostalo le 5A po posamični fazi oziroma približno 3kW. Malo močnejši porabnik, kot je recimo pečica, indukcijski štedilnik ali toplotna črpalka lahko to hitro presežejo, kar za nas pomeni lahko pomeni težavo s temo v hiši, tudi obisk lokalnega terenskega električarja, ki bo moral zamenjati glavne varovalke oziroma pri novejših instalacijah dodaten opomin zaradi prekoračitve moči, v vsakem primeru nevšečnosti in stroški.

Možnih je več poti, ena je omejitev moči polnilnice, a s tem podaljšate čas polnjenja. Lahko vložite vlogo za povečanje moči, kar je zopet dodaten strošek na dolgi rok, in je povezano z napeljavo do hiše oz. stanovanja. Še tretja možnost pa je nakup pametne dinamične polnilnice. Navadne dobite že od približno 500 evrov dalje, dinamične so praviloma dvakrat do trikrat dražje, a se zna strošek še najhitreje povrniti. Poleg tega dobite še cel kup možnosti, od časovne omejitve delovanja, na primer le v času nizke tarife, do nadzora nad daljavo ter pregleda nad porabo elektrike, vključno z gospodinjstvom.

Myenergi je angleško podjetje, ki se je specializiralo za izdelavo polnilnih postaj in električnih krmilnih naprav za domače odjemalce. Njihova polnilnica Zappi je zdaj že v drugi iteraciji in skupaj z drugimi dodatki ponuja kar nekaj možnosti. Spada v skupino pametnih dinamičnih polnilnic in ima že v osnovi tokovnike za merjenje porabe drugih hišnih porabnikov. Omislimo si lahko še dodatna tipala za merjenje porabe, ki so ga poimenovali »harvi«, ter enoto za daljinski nadzor »hub«, ki omogoča pregled in nadzor preko aplikacije nad polnilno postajo. Ob vsem zgoraj omenjenem ima Zappi še eno zanimivo možnost – ekološki način. Slednji je uporaben, če imamo svoj vir elektrike, kot je recimo sončna elektrarna, in bi radi polnili  v času, ko sonce sije, saj bi šli drugače viški zastonj elektro distributerju. Pri nas sicer ta možnost ni tako zelo uporabna, saj ima večina lastnikov malih sončnih elektrarn letni obračun in s proizvodnjo težko presega porabo, a v prihodnosti se to zna spremeniti. Zappi zna z dodatnim krmilnim elementom nadzirati tudi domači baterijski sistem oziroma toplotno črpalko, seveda v povezavi z lastnim virom električne energije.

Polnilna postaja Zappi je na voljo v več različicah, tri ali enofazni ter s polnilnim kablom ali brez. Razlika v ceni s kablom ali brez je tako majhna, da se o tem niti ne splača razmišljati, pa še bolj priročna je tista s kablom. Smiselna je tudi enota za daljinski nadzor, saj omogoča pregled nad porabo, ne le nadzor polnilne postaje. Najvišja polnilna moč je 22kW, lahko pa jo poljubno omejimo. Zappi ima še eno zanimivo možnost, saj zna v primeru, da sončna elektrarna deluje s polno močjo, zna to izkoristiti in polniti avto z večjo močjo, kot je priključna moč za naše odjemno mesto. Polnilno postajo lahko tudi programsko zaklenemo s številko pin, kar za domačo uporabo niti ni tako pomembno. Kar je za našo denarnico bolj pomembno, ima konkurenčno ceno, v primerjavi z nekaterimi drugimi s podobnimi možnostmi je za tretjino cenejša. Instalacija je načeloma dokaj preprosta in če imate ustrezna znanja, lahko opravite sami, a vam toplo priporočamo strokovnjaka, ki je to že kdaj počel.

Vrnimo se na začetek. Če smo čisto iskreni, Franc po 800 kilometrih ugotovi, da se mu je prižgala rumena lučka in zavije na prvo črpalko, vstavi ročko v avto, počaka dobro minuto, vmes morda očisti stekla, ko se točenje ustavi, gre do prodajalca, mu plača in se pelje nadaljnjih 800 kilometrov. Vse to je opravil v manj kot 5 minutah, vključno z obiskom stranišča. Pri električnem avtu so stvari rahlo drugačne. Namesto 800 kilometrov jih je morda 300, lahko celo samo 120, kot smo videli pri Twingu. Polnjenje na hitri polnilnici, ki je doma seveda nimamo, traja vsaj 40 minut, da pridemo do 80 odstotkov kapacitete in morda še enkrat toliko, da se avto napolni do 100 odstotkov, kar pomeni, da lahko med dokončnim slovesom od včerajšnjega kosila preberemo Prešernova zbrana dela in še nam ostane čas za malico. Na domači polnilni postaji traja dotakanje energije še dlje, a ob vsem tem ne pozabite, Franc bo moral svojega dizla čez leto ali dve pustiti nekje na obrobju mesta in se peš odpraviti v center, gorivo bo kupoval čedalje dražje in slej kot prej se vam bo pridružil. In takrat bo tudi njemu trava lepše ozelenela.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Prodaja: EV Polnilnice LISAP SI trgovina in storitve

Cena: od 919 evrov naprej

HVALIMO:
  • Veliko možnosti
  • Konkurenčna cena
GRAJAMO:
  • Dodaten strošek pri električnem vozilu (morda še v kombinaciji z višjo priključno močjo)
Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
1 komentar
  • In če pred mano čakata na polnjenje svojega ekološkega električnega vozila na Lomu še Francka, pa Lojze, se potovanje do naše obale zavleče, kot da smo v času Martina Krpana!

Dodaj odgovor za Matjaž Mraz Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja