V luči razmer na ljubljeni Zemlji, od zanemarjanja klimatskih sprememb do osvajanja v srednjeveški maniri požgane zemlje, bi si veljalo pogledati utopični družbeni eksperiment!
Znanstvenafantastika avtorjem nudi plodna tla za pripoved v prispodobah. Kaj bi, če bi in ko bi? Kadar smo na prelomnici, težko zanikam, da ene ravnokar ne preživljamo, se ideje okrepijo, kajti vedno je mogoče, da bo družbeni razvoj stekel v smeri nadrealnosti temnega vzporednega vesolja ali alternativne zgodovine. Vsaka podobnost z obnašanjem populističnih ali avtoritarnih »vladarjev« in samooklicanim borcem proti sprevrženosti elektronske glasbe je zgolj naključna. Ker je ameriško vrhovno sodišče razveljavilo polstoletno reproduktivno svobodo v obljubljeni deželi, se je marsikdo (spet) spomnil Dekline zgodbe. Ko vse bolj zanemarjamo klimatske spremembe in so vojne na različnih koncih tretjega kamna od sonca vse bolj verjetna, se lahko vprašamo. Ali je zgodba Petra Ocka fikcija ali napoved bližnje prihodnosti?
Moonhaven je pripoved o uničenem planetu. Temačnem, zastrupljenem, z razslojeno družbo, katere edino upanje so rezultati eksperimenta v koloniji na edinem naravnem satelitu. Tisoč tristo kvadratnih kilometrov tamkajšnje zelene zaplate je prepojene z vodo, zrakom, rastlinami in živalmi, kjer skladno z naravo uspeva družba, katere namen je najti tehnologijo in družbeno ureditev, ki bosta rešili planet. Čas se počasi izteka. Pod vodstvom domnevno postsingularne umetne inteligence IO, pri čemer je singularnost točka, ko sposobnost umetne nadvlada človeško inteligenco, so kolonialisti iznašli tehnologijo čiščenja umazane vode, ustvarili zdrav in trajnostni vir hrane ter našli način, kako preprečiti konflikte med posamezniki, še predno se zgodijo. Po treh generacijah je zato prišel čas, da se vrnejo in rešijo Zemlje v procesu »mostu«. Tu se začne zgodba. Nikar ne pozabite na najbolj pomembno. V človeški družbi nikdar ni nič tako, kot je videti!
Ker v koloniji ni zločinov (vsaj ni jih bilo) tam ni policije. Prej terapevti, ki v primeru stresne situacije poskušajo pomagati s tabletami za pozabo bolečine. Paul Sarno (Dominic Monaghan) je nekoliko izgubljen, ko se partnerjem Arlom (Kadeem Hardison) raziskuje sploh prvi umor. Pridruži se mu bivša vojaška pilotka in zdaj tihotapka Bella Sway (Emma McDonald), medtem ko sta na temni strani Tomm Schultz (Joe Manganiello) in kot kaže tudi šefinja kolonije Maite Voss (Ayelet Zurer). Vsi namreč niso navdušeni nad deljenjem tehnologije. Če se vam zdi Dominic Monaghan znan, se ne motite. Naj vam prišepnem, od kod. Merjadok Brendivinski!
Nisem najbolj navdušen nad zgodbami o prihodnosti, ki potekajo na Zemlji. Še manj, če gre za distopijo oziroma redko kombinacijo z utopijo. Natanko to imamo. Distopijo spodaj na planetu in utopijo zgoraj na Luni. Mimogrede, kolonisti kaj je gor in kaj spodaj, razumejo diametralno nasprotno, kar morda kaže na njihovo drugačnost. Če boste vprašali. V koloniji je težnost enaka zemeljski, drugje na Luni ne, zato so rojeni zgoraj telesno pripravljeni za življenje na Zemlji. Zdaj pa k bistvu in bolj na kratko. Kljub načeloma zelo predvidljivi zgodbi, je dovolj nepredvidljiva in je hkrati produkcijsko na dovolj visoko ravni, da je gledljiva in razen na trenutke, ne pretirano dolgočasna. Ker je nisem našel na nobeni pri nas dostopni storitvi pretočnega videa, vam jo težko priporočam, ne da bi me obtožili piratstva.
Kaj: Utopično distopična serija Moonhaven (Zavetje na Luni)
Kje: SAJ VEŠ KJE! (sicer AMC+)
Ocena 3,5: Prvi deset minut sem zavijal z očmi, nakar mi je zgodba postala zanimiva in nepričakovano celo dobra. Od tu dokaj visoka ocena!
Priporočilo: Pripeti se prizor, ki zelo, a res samo zelo, občutljivim ne bo najbolj »prebavljiv«. Toda izredno redko. Večinoma je namreč zgodba politično in tudi drugače korektna.
Brez komentarjev