Mini Electric SE: Zabava kratkega daha (#video)

Mini že z bencinskim ali dizelskim motorjem igra pretežno na čustva. Obstajajo občutno cenejši avtomobili, ki jih je mogoče v mestih stisniti tja, kamor se večjih in širših ne da parkirati. Tudi podobno moč bi se dalo dobiti za primerljivo ceno. Toda take kombinacije poskočnega, igrivega, zanimivega, frajerskega, preprosto kulskega prevoza ni skoraj nikjer drugje. Zato je zadeva prodajno uspešna. V električni izvedbi je vse skupaj še dodatno potencirano.

Kakor koli obračamo, lahko nakup Minija Electric SE upravičijo zgolj tisti, ki trznejo šele pri številkah, s kakršnimi še velika večina nikoli v življenju ne sreča. To nikakor ni poceni mesti avto, še oznake cenovno dostopen mu ne moremo pripisati, ker se končna postavka pred državno subvencijo vrti blizu ali okrog 40 tisoč evrov. Z velikostjo in kapaciteto baterije pri taki ceni ne more dati kakšnih racionalnih razlogov za nakup, so pa drugi, povezani s čustvi.

Osnova je sicer povzeta po BMW i3, toda avta nimata kaj dosti skupnega. Medtem ko je pri prvem občutek med vožnjo skoraj kombijevski, je Mini res blizu cestnemu gokartu. Ima nižje težišče, je lažji, prilepljen je na cesto, tako je kratek, da mu zadka skoraj ne more odnašati, in vedno znova spodbuja pospeševanje ter hitro jemanje ovinkov, česar i3 ne mara prav zares. To je eden redkih električnih modelov, kjer se dodatne mase skorajda ne občuti. Najbolj se Mini izkaže vključevanju s stranskih cestih in nasploh med pridobivanje hitrosti do take, kakršna je denimo dovoljena na zunaj naselij. Uradni pospešek do 100 km/h sicer ni ekstremno dober (7,3 s), toda do kakih 70 km/h ali npr. od 50 do 90 km/h skoči skoraj v hipu. Kdor ni navajen takih sunkov, bo rabil nekaj uvajanja. In drugi udeleženci na cesti, ki si mogoče mislijo, da jih nekdo poskuša izsiliti, bodo skoraj izbuljili oči, ko bo ta – v Miniju – tako hitro na njihovi in višji hitrosti, da se mu sploh ne bodo zares približali. Vožnja je res uživaška, še posebej skozi ovinke ali križišča, ko se voznik navadi postopanja s stopalko zaradi rekuperacije. Vsak odmik noge s pedala namreč sproži zaviranje (z motorjem) za vračanje energije v baterijo, ki je precej močno, in se ga ne da izključiti ali nastaviti stopnje, kar omogoča večina drugih električnih avtomobilov. Za dinamično vožnjo je tako treba stopalko pridržati nekje na polovici, da avto ohranja primerno hitrost za vstop v ovinek ali zavijanje na drugo cesto, nato pa sredi zavoja pohoditi in uživati. Pričakovano to ni najbolj udoben prevoz, a vozil sem tudi že precej »trše« modele te znamke, tako da jo zadnja plat čisto v redu odnese.

S svojo dokaj majhno baterijo je res pretežno avto za v mesta in za primestne vožnje v službo, po opravkih ali kar tako. Za daljše izlete bi ga zelo težko priporočal, ker dosti več od 150 km z enim polnjenjem ni mogoče prevoziti, v hladnejših mesecih ali tudi v toplejših po avtocesti še manj, tam nekje do 120 km. Baterija je s skoraj 29 kWh sicer nekoliko večja kot pri Twingu, toda tudi motor je s 184 kW precej močnejši in ena glavnih poant tega Minija so, kot rečeno, pospeški – ob speljevanju, med prehitevanjem, iz ovinkov ali naselij, pa še kdaj vmes –, zato poraba kljub dokaj močnemu zaviranju z regeneracijo energije ne more biti nizka. Bom rekel drugače – kdor bi z električnim Minijem poskušal voziti varčno, je popolnoma zgrešil pri nakupu. To je absolutno avto za en namen, če izvzamemo postavljanje, »frajarjenje«, bahanje. Namreč za voznikove nasmehe do ušes. Kdor ima to reč, lahko odmisli karting v BTC-ju ali kod drugod, kajti Mini daje več veselja. Koliko v tem uživajo sopotniki, pa je druga zgodba. Vsaj napolni se na javnih polnilnicah ali domači polnilni postajo dokaj hitro, gre namreč do 11 kW. Na hitrih pa do 50 kW in te bi bile opcija, če bi kdo želel z Minijem opraviti daljšo avtocestno pot.

Zunanjost in notranjost nista kaj dosti drugačni kot pri bencinskem Miniju in še posebej znotraj je to zelo poseben avto. Oblikovno in glede upravljanja, kar je do določene mere zanimivo, a z nekaterimi rešitvami tudi frustrira. Že stikalo za vklop na sredini pod gumbi za nastavljanje temperature bo najbrž večina nekaj časa iskala. Samosvoja je ročica »menjalnika«, hecen je »kokpit«, saj kombinira preprost zaslon in zakamuflirane merilnike, nenavadne so skoraj vse tipke, kljuke in držala, pa oblike predalov, pokrovov, zračnikov, ključa (ki ni zares ključ) in vsega ostalega. Še najbolj neizvirne so tipke na volanu. Osrednji zaslon je v velikem krogu, čeprav je v resnici pravokoten in ležeč. Je tudi, poleg voznih lastnosti, ena bolj zanimivih lastnosti tega in ostalih Minijev. Obroč okrog njega lahko sveti in s tem sporoča denimo napolnjenost baterije ali kaj drugega. Sam zaslon pa prikazuje zadeve podobno kot denimo pametne ure, torej s pripomočki (widgeti) za ključne elemente oz. aplikacije (radio, mediji, telefon, navigacija, …), med katerimi se pomikamo levo-desno. Klik nanje pa odpre eno od teh funkcionalnosti na celotnem zaslonu, s kar kompleksnim uporabniškim vmesnikom, pri katerem je težko vedeti, kateri nivo je trenutni. Med njimi se je sicer najlažje pomikati z vrtljivim gumbom na sredinski konzoli. Skrajno zabavno je dejstvo, da ob povezanem pametnem telefonu, ki zagotavlja podatkovno povezavo, avto dopušča branje novic (vir je AFP) in pregledovanje vremenske napovedi tudi med vožnjo. Na avtocesti je res lahko malo dolgočasno … Zaslon pred voznikom nikakor ne parira tistemu na sredini, tudi informacijsko je bolj uboren. Pokaže sicer tisto glavno o bateriji in dosegu, kaj dosti drugega uporabnega ali vsaj atraktivnega pa ne. Na srečo je lahko spredaj še prosojni zaslon, ki pa ima lepo grafiko in tudi dovolj informacij. Res je tudi, da med dinamično vožnjo s tem avtom ni kaj dosti časa za pogledovanje po zaslonih, in v bistvu bi bilo žalostno, če bi si bilo treba na tak način krajšati čas.

O kakšni praktičnosti pri tem Miniju težko govorimo. Že s petimi vrati bi bilo vsaj nekoliko drugače, a tu se poleg voznika kolikor toliko dobro počuti, če prvi seveda ne pretirava (kje je meja, pa je lahko zelo različno), le še sopotnik spredaj. Sedeži so sicer na pogled zanimivi, a so kakšni drugi ali bolj športni ali udobnejši. Na zadnji klopi je izrazito ustesnjeno in tudi težko je skozi majhno odprtino pripenjati otroke na otroških sedežih, ki večinoma skoraj pokrijejo vtič za pripenjaje pasu. Prtljažnik je dovolj velik za kakšno torbo ali nahrbtnik, nekaj prostora seveda zasede polnilni kabel, in potem je avta konec. Skratka, prostora je malo, avto je za dva ali celo samo za enega.

Električni mini je, vsaj če ga primerjamo z bencinskim z enako »konjenico«, še malo bolj zabaven in uživaški. Ko se voznik navadi pravilno dozirati rekuperacijo. Ni sicer tistega pravega hrumenja, bolj žvižganje, a pospeški so še boljši in možnosti eksplozivne vožnje skozi ovinke še malo večje. Žal je to tudi pretežno vse, kar ta avto res atraktivnega in edinstvenega ponuja. Vse ostalo so precejšnji kompromisi. Preveliki glede na zahtevano ceno. Za (»zeleno«) mesto uporabo bi moral biti bistveno cenejši, za resno športno pa še bolj brezbrižen do vsakdanjih lastnosti. Tako žal ostane nekje na sredi, zaradi česar ne uspe ne na eni ne na drugi strani.