Megane R.S. se je prelevil v vsakdanje-dirkaško dvoživko
Matjaž Ropret 14. junija 2018 ob 09:48

S športnimi, že skoraj dirkaškimi izvedbami povsem običajnih družinskih kombilimuzin proizvajalci zasledujejo različne cilje. Nekateri so povsem osredotočeni na hitrost, vodljivost, čase na Nürburgringu, drugi dajo več na zunanji imidž, tretji mamijo še s tehnološkimi atributi in morda bolj vsakdanjo uporabnostjo. Občutek imam, da se Renault s tretjo generacijo modela Megane R.S. iz prve pomika bolj tretjo skupino.

Pa vseeno brez skrbi. Še vedno so v ospredju zmogljivosti. Ob možati, agresivni, a vseeno prijetni in zelo skladni podobi. Še posebej so mi všeč spodnji trije svetlobni elementi, ki niso smo za okras, ampak menda konkretno izboljšujejo vidljivost. Ampak o tem več kasneje, najprej osnove takega avta. Motor je nov, 1,8-litrski bencinski z 205 kilovati oz. 280 »konjskimi močmi« in maksimalnim navorom 390 nm. Lahko je združen z dvosklopčno »avtomatiko« ali šeststopenjskim ročnim menjalnikom. Preizkusil sem prvega in bil zelo zadovoljen. Pri takem avtu se raje osredotočam na hitrost in slednje cesti, prestavljanje pa prepustim menjalniku. Še posebej, ker so pospeški in pojemki tako siloviti, da je z ročico temu težko slediti. V »udobnem« načinu (comfort) ima sicer malenkostno zakasnitev, toda sport in še posebej race stvari bistveno spremenita, odziv plina in menjalnika je precej hitrejši, razmerja daljša (pri več kot sto km/h je še vedno v tretji), rohnenje motorja izrazitejše, dinamika bolj brezkompromisna. Vseeno pa je podvozje, vsaj pri športni različici za moj okus odlično. Za hitro vožnjo še vedno dovolj natančno in čvrsto, za vsakdanje križarjenje pa neverjetno udobno. Celo v dirkaškem načinu in na nekaterih res slabih cestah, ki jih žal ne manjka.

K vodljivosti in užitkom skozi ovinke tokrat pripomore še obračanje vseh štirih koles (4Control), pri hitrostih pod 60 oz. 100 km/h, odvisno od izbranega voznega profila, se zadnja obračajo v nasprotno smer, pri višjih pa v isto smer kot prednja. Inženirji so štirikolesno krmiljenje lahko vgradili, ker Megane že tako ali tako stoji na platformi Talismana, kjer je to ena glavnih razlikovalnih lastnosti. Doplačati je mogoče, kot vedno pri športnih Renaultih, za podvozje Cup. To je zagotovo »trše«, bolj dirkaško. Toda sam bi ostali pri podvozju Sport, ker ponuja res dobro razmerje med vsakdanjim udobjem in priložnostno športnostjo. Res prava dvoživka je z njim Megane R.S. in njegovim snovalcem lahko po prvi vožnji samo čestitam za opravljeno delo. Avto ima med drugim hidravlične blokade hoda, kar pomeni, da ob močnih udarcih s pomočjo hidravlike progresivno zmanjšuje hod amortizerjev. Avto ima tudi neodvisni premi krmiljenja, da se navor na prvih kolesih ne prenaša preveč na volan. Za hitro speljevanje (na dirkališču) je na voljo »launch control«, bolj navdušeni dirkači lahko dokupijo bimetalne zavorne kolute (»diske«), ki na vsakem kolesu zmanjšajo maso za kilogram in pol ter prinašajo s seboj boljše hlajenje. Od jeseni bodo na ceniku tudi sedeži Recaro.

Tehnologija je pri takem avtu po mojem mnenju drugotnega pomena, vsaj med vožnjo. Ima pa Megane R.S. nekaj potencialno uporabnih dodatkov, ki lahko pomagajo vozniku, da bolje razume ta stroj. Tak je sistem R.S. Monitor, ki z več kot 40 tipali sporoča informacije na osrednji zaslon ali na uporabnikov pametni telefon. Lahko pa tudi neposredno snema vožnjo (s telefonom ali kamero gopro) in na posnetek kot nekakšno obogateno resničnost dodaja informacije z omenjenih tipal. Infozabanva platforma je že znani R-Link 2, velikosti zaslona sta dve, osnovni sedempalčni in doplačljivi 8,7-palčni. Povezljivost z Apple Carplay in Android Auto je v vsakem primeru serijska. Aktivna varnost na žalost ni povsem. Samodejno zaviranje, nadzor mrtvega kota in še kaj je treba doplačati, enako tudi aktivni regulator hitrosti, samodejno parkiranje in kamero za pogled nazaj. Na srečo paketi s temi dodatki niso dragi, lahko pa bi bili vsaj nekateri že v serijski opremi. V tej pa so žarometi s svetečimi diodami (Full LED) in že omenjenim spodnjim trikotnikom R.S. Vision. Ta deluje na treh ravneh. V vlogi meglenk, sveti za ovinek in pomaga »dolgim lučem«, zaradi česar je domet snopa večji 17 odstotkov. Sistem je razvila in g tudi proizvajal ljubljanska Hella.

Megane R.S. s popustom (tisoč evrov) in odlično dirkaško oranžno barvo stane okroglih 30 tisočakov (običajna kovinska za za tisoč evrov cenejša), z omenjeno tehnološko dodatno opremo še dva ali tri več,samodejni menjalnik,  podvozje Cup, bimetalne zavore in še kakšno usnje ga približajo štirideset tisoč evrom. Izdelujejo pa ga samo kot petvratno kombilimuzino. Družinski očetje se morajo zadovoljiti z Meganom GT, ki obstaja tudi kot Grandtour ali po naše karavan.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja