Medion Life X15553: Perfekten poceni televizor za kratkočasenje z Netflixom in Youtubom
Matjaž Ropret 26. novembra 2020 ob 09:14

Kakšen televizor je mogoče kupit za dobrih tristo evrov? Če pogledamo ponudbo »črnega petka« trgovca HOFER, je to Medion Life X15553 s 55-palčno (139 cm) diagonalo zaslona 4K, podporo za HDR (celo Dolby Vision), in s še nekaterimi lastnostmi, ki jih morda ne bi pričakovali za 329 evrov, kolikor znaša njegova natančna cena. Seveda pa tisto, kar piše na škatli, pri televizorjih lahko pomeni zelo malo, vsakega si je treba podrobneje ogledati, da ga lahko zares ocenimo.

Novi Medion je oblikovan podobno, kot smo že videli pri kakšnem drugem modelu v tem cenovnem razredu. Nogici v obliki črke A – sprednji krak je malo daljši od zadnjega – sta pomaknjeni precej iz centra proti stranicama. Zato bodo morali tisti, ki imajo ožjo omarico, razmisliti o montaži na steno, za kar ima televizor luknje v kvadratu na odebeljenem delu zadnje strani. Sprednjo stran zaznamuje še svetleča letev in napis Medion v njej, robovi okrog zaslona so nekako klasične debeline. Zadaj je večina priključkov obrnjena navzdol, nekaj pa v stran, da so hitreje dostopni, med temi so en HDMI in dva USB. Za svojo velikost je televizor izjemno lahek, kar sicer običajno ni najbolj obetaven znak za kakovost slike in zvoka, a tokrat nekoliko vara.

Že večkrat sem v testih televizorjev v zadnjem času ugotavljal, da je zelo težko dati enoznačno oceno za kakovost (in percepcijo) slike. Veliko je namreč odvisno od njenega vira, ločljivosti, načina (kodeka) in še česa. Ironično ima večina največ težav z običajno televizijsko sliko. Toda v tem je kar nekaj logike, kajti pogosto je celotnega veriga tega videa dokaj povprečna, od produkcije do oddajanja, in tako skoraj ne odpušča napak še pri prikazu. Če so detajli, kontrasti, dinamika in barve slabi, če je v sliki precej šuma in drugih napak, se vse to samo še potencira. Pri virih v ultra visoki ločljivosti, načinu HDR (še posebej Dolby Vision ali HDR10+), po možnosti še posnetih z večjo globinsko ostrino in z drugačnim številom slik na sekundo, kot smo navajeni pri filmih za kinematografe, pa lahko že na dokaj poceni zaslonih vse skupaj izpade zelo dobro. Ločljivost, barvni razpon in informacije za večji dinamični razpon namreč v skoraj vsakem primeru poskrbijo, da je slika lepa za oči. Četudi ni enako dobra, kot na nekajkrat dražjem televizorju, bi to večina gledalcev opazila samo, če bi jim razliko pokazali v neposredni primerjavi.

Podobna je situacija pri tem Medionu. Na njem sva z ženo pogledala večino od sedmih delov Daminega gambita (The Queen’s gambit) na Netflixu in nisva nič manj uživala kot na nekaj let starem televizorju srednjega razreda, ki sicer kraljuje v naši dnevni sobi. Barve, sploh kožni odtenki, so bile še celo malce bolj pravilne, ker pač naš TV podpira samo osnovni HDR10, tu pa je serija izkoriščala način Dolby Vision. Če kaj, sem pogrešal višje kontrastno razmerje in sposobnost zaslona, da bi dodatno povečal svetilnost, kadar bi metapodatki slike to zahtevali. Tudi črnina je povprečna in kompenzacija hitrega gibanja zaostaja za tem, kar zmorejo naprednejši (in dražji) konkurenti, saj se pogosto za igralci vleče kar opazna senca. Toda to bi zares motilo zgolj v akcijskih filmih in morda pri športnih prenosih. Pa tudi tam ni kritično. V splošnem serije, pa tudi druge vsebine na Netflixu ali Amazonu izgledajo tako dobro in lepo, da niti ne bi uganil, koliko ta TV v resnici stane, niti se ne bi pritoževal, če za ta namen ne bi imel na voljo kakšnega drugega. Podobno za Youtube, kjer so bili prav tako videi večine ustvarjalcev, ki jih spremljam, živahni in jasni, z veseljem sem kdaj kakšnega pogledal na velikem ekranu namesto na telefonu, kar sicer običajno počnem. 

Pri klasični televizijski sliki je ta televizor točno toliko dober, kolikor stane. Tam ga podpora za HDR in še kakšna druga lastnost ne more na enak način povzdigniti nekoliko nad svoj razred. Slika je še vedno solidna, v bistvu daleč boljša, kot smo jo lahko pri poceni televizorjih pričakovali še nedavno, a vendarle nekoliko zmanjka pri kontrastih, barvah in lepem prikazu gibanja (za kar ni nikakršnih nastavitev), pa tudi zmožnosti izboljševanja, če vir ali ločljivost nista ravno optimalna. Možnosti nastavljanja so sicer kar dobre, opazno pa je, da se televizor in slikovni procesor v njem ne ponaša z naprednimi funkcionalnostmi, ki jih ponujajo vodilne znamke. Res pa običajno tudi ne v nižjem cenovnem razredu. Televizor kajpak ponuja možnost ogleda z zunanjih naprav, denimo ključka USB, kar deluje povsem v redu, edino vmesnik bi bil lahko sodobnejši. Na voljo je tudi zrcaljenje zaslona, verjetno po protokolu miracast, ki pa ni najbolj zanesljivo. Chromecast deluje v Youtubu, ker je ta aplikacija nameščena na televizorju, drugod ne. Do vsebin na omrežnem strežniku (NAS-u) pa nisem uspel priti.

Od zvočnikov nisem pričakoval kaj dosti, pa so se navsezadnje izkazali za povsem uporabne. Dovolj so dobri in tudi glasni, da lahko tudi z njimi kaj pogledaš in te nič ne moti. Kakšno cenejšo zvočno letev bi še vedno dodal, sploh če bi televizor uporabljal za vrtenje glasbe z Youtuba. Za kakšen drug namen pa bi bili celo vgrajeni zvočniki lahko povsem v redu.

Medion ima na televizorjih svoj operacijski sistem, ki ponuja določene aplikacije, a je nabor bistveno skromnejši od tega, kar je na voljo za modele najbolj prodajanih znamk. Vseh skupaj je natanko 222. Osrednja trojica so Amazon Prime Video, Netflix in Youtube. Od uporabnih za slovenske gledalce pa lahko omenim še Deezer, spletni brskalnik in Wikipedio, ostalo je bolj namenjeno drugim trgom, pa še nekaj preprostih iger se najde. Vmesnik je enostaven in tudi dovolj hiter, pa tudi aplikacije delujejo zelo gladko in jih ni treba nič čakati. »Domača« stran, dosegljiva z modro tipko domov (hišica) je v bistvu mreža, pri kateri so na levi v stolpcu viri, aplikacije, nastavitve in ostale kategorije, desno pa glede na izbrano kategorijo potem posamezne možnosti znotraj nje. Za Amazon Prime Video, Netflix in tržnico (Medion) so na daljinskem upravljalniku tudi namenske tipke, tako da je mogoče hitro dostopati do njih. Ni kakšnih priporočil, kaj bi lahko gledali, ali pa prav veliko možnosti prilagajanja, kaj naj bo prikazano v osnovnem meniju. Tudi ne glasovnega upravljanja, so izbirniki (pretežno) v sloveščini, toda daljinec je bil pri testnem primerku angleški in zaslonska »pomoč« zanj prav tako. Zelo nadležna je privzeta nastavitev, da se že po 30 s neaktivnosti začetni meni neha prikazovati in ga je treba s tipko na daljincu znova priklicati. Na srečo pa je to v nastavitvah mogoče izključiti. Nekatere aplikacije je treba najprej zapreti (exit), ker pritisk na tipko domov prikaže nastavitve za sliko. In če je kakšna zunanja naprava, denimo operaterski sprejemnik, nastavljena na uporabo s televizorjevim daljincem (CEC), ni mogoče dostopati do nastavitev slike, kajti ukaz domov potem pomeni nekaj drugega. Brez skoka na »domači« zaslon pa pri tem televizorju ni mogoče priti v nastavitve.

Daljinski upravljalnik nadaljuje trend izjemno majhne mase in neprepričljive plastike, a ima lepo razporejene, velike in večinoma tudi prijazne, mehke tipke. Žal pa je osrednja, za pomikanje v vse štiri smeri, popolno nasprotje. Je namreč trda in oddaja nadležen zvok pri vsakem pritisku, teh pa je med pomikanjem po izbirnikih ali vsebini in med tipkanjem po navidezni tipkovnici veliko. Nabor priključkov je nekako standarden in glede na cenovni razred povsem zadosten. HDMI-ji so štirje, trije zadaj in en ob strani. Samo za enega (HDMI 1) sicer piše, da podpira povratni prenos zvoka (ARC), kar omogoča priklop zvočne letve, a v bistvu je to dovolj. Ostali pa tudi omogočajo signal HDR z igralne konzole, operaterske »škatlice« ali predvajalnika blu-ray. 

Po videnem v času testiranja je Medion Life X15553 dober prikaz, kaj lahko dobimo za dobrih tristo evrov in česa pač (še) ne moremo pričakovati, razen če se odločimo za precej manjšo diagonalo zaslona. Kdor bo večinoma gledal vsebine z omenjenih treh osrednjih aplikacij in pri tem ne zahteva vrhunske kakovosti, bo s tem televizorjem zagotovo zadovoljen. Ponuja namreč več kot dovolj dobro sliko in tekoče delovanje za preganjanje dolgčasa. V navezi s kakšnim Chromecastom ali podobnim predvajalnikom bi bil lahko primeren še za kakšno drugo storitev pretočnega videa. Soliden je tudi za spremljanje klasičnih televizijskih programov, a bi se za ta namen dalo najti kakšnega, ki bi se za podobno ali le malenkost višjo ceno odrezal še bolje.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

HVALIMO:
  • Presenetljivo spodobna slika, če je vir kakovosten (4K in po možnosti HDR)
  • Podpora za način Dolby Vision
  • Dobro delujoče aplikacije za Amazon Prime Video, Netflix in Youtube
  • Enostaven uporabniški vmesnik
  • Zvok je daleč od neuporabnega
  • Dobra cena
GRAJAMO:
  • Malo (pametnega) izboljševanja slike pri slabših virih
  • Prikaz hitrega gibanja zaostaja za konkurenco in se ga ne da prilagajati
  • Ni priporočanja vsebin in glasovnega upravljanja
  • Glasna smerna tipka na daljinskem upravljalniku
  • Malo drugih (relevantnih) aplikacij poleg omenjene trojice
  • Majhna masa tako televizorja kot daljinca ne daje vtisa visoke kakovosti
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
4 komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja