Manj stresno čez Slovenijo z majhno baterijo kot v Sarajevo z večjo (#video)

Kako je v enem dnevu prekrižariti tri krake Slovenije v skupni dolžini malce več kot 700 km z električnim avtomobilom, ki z enim polnjenjem zagotavlja avtocestnega dosega za manj kot tretjino te poti? In kako je z drugim, ki nudi skoraj dvakratno baterijsko zalogo, potovati v Sarajevo? Dve povsem drugačni, a v enem tudi slični izkušnji. Oboje je namreč izvedljivo brez večjih težav, se je pa treba vsaj za drugo nekoliko pripraviti, in pri tem bi se znal znajti v precejšnji zagati, če bi se za tak podvig naenkrat odločila večja »flota« avtomobilov, kot se je pri slovenskem.

V prvo ekspedicijo, za katero je bila moja »spremljevalka« Fordova Puma Gen-E, sem vkomponiral dogodek Povezujemo e-Slovenijo v organizaciji Društva e-mobilnost Slovenija (DEMS), katerega glavni del je vožnja od stolpa Vinarium v Lendavi do Kopra, kar znese 310 km. Pri meni je bilo še dobrih 200 do Lendave in nato malo manj kot toliko nazaj do doma. Drugo potovanje do bosansko-hercegovske prestolnice sem opravil s Škodo Elroq 85, tja in nazaj se je nabralo 1210 km. Glede načrtovanja je bilo kljub bistveno manjši bateriji in posledično krajšem dosegu s Pumo lažje, kajti Slovenija ima, čeravno ne sijajno, vseeno dovolj dobro polnilno infrastrukturo tudi za izlete tudi s takimi avtomobili. Precej slabša je že na Hrvaškem izven Zagreba, medtem ko je v BiH, z rahlo izjemo Sarajeva, komajda obstoječa.

Puma Gen-E, kot rečeno, niti približno nima zadostne zaloge, da bi lahko po avtocesti prekrižarila Slovenijo brez vmesnih polnjenj. Še trasa DEMS-ovega izziva je predolga, tudi če bi jo začel s povsem polno baterijo, vendar je nisem, saj sem pri Murski Soboti napolnil na slabih 90 odstotkov in nato od Vinariuma proti obali štartal s slabimi 80-imi. Težko bi sicer sploh našel avto, ki bi mojo celotno pot omogočal brez vmesnega postanka na polnilnici, bi se pa z nekaterimi morda moral ustaviti zgolj enkrat ali največ dvakrat (ne obakrat za pol ure), medtem ko manjša baterija zahteva tri postanke, če se vse skupaj dobro poklopi. V mojem primeru bi bila, glede na lokacije ultra hitrih polnilnic, idealna varianta brez predolgih vztrajanj na polnilnicah taka, da bi najprej po malo več kot 200 km na počivališču MS Jug napolnil do dobrih 70 odstotkov, nato nekje pri Celju do 80 in na poti proti domu na Kozini znova do 80 odstotkov. Puma sicer pri hitrem polnjenju ne gre dosti čez 100 kW, vendar dolgo drži enakomerno moč, polnjenje od 10 do 80 odstotkov pa traja 23 min, zato bi omenjeni trije postanki skupaj nanesli malce več kot eno uro. Moja izvedba, ki je vključevala eno daljše polnjenje in dve krajši (prvo »za ziher« in drugo v okviru dogodka), sicer ni bila skoraj nič daljša, polnjenj je bilo za 69 min.

Nekatera vozila z večjimi baterijami se polnijo počasneje (denimo nedavno testirani Leapmotor C10, KGM Torres EVX ali Renault 4), druga pa nič hitreje (večina modelov koncerna Stellantis, Hyundai Kona ali Geely EX5) in s tem po določenih km izgubijo začetno prednost (ker doma štartate z večjim dosegom). Ford je sicer pri letošnjem modelnem letu »odklenil« še za skoraj 4 kWh v bateriji, saj je bila prej razlika med bruto (53 kWh) in neto kapaciteto (43 kWh), kolikor je je na voljo vozniku, res velika. S tako Pumo in z letnimi gumami, testna je bila še na zimskih, bi pot zagotovo brez težav opravil, kot sem jo orisal (in malo drugače, kot sem jo dejansko, s sklepanjem, da lahko za drugo polnjenje pridem do Ljubljane, kar mi nazadnje ni uspelo). Na vseh lokacijah je več mest za hitro polnjenje in tudi deljenje moči ne bi smelo predstavljati večje ovire, zato ne vidim težav, če bi na kakšno soboto več voznikov prišlo na enako idejo.

Kakšen je strošek energenta za tak izlet? Pri elektriki, če seštejem domače polnjenje s ceno 18 c na kWh in vsa polnjenja na Petrolovih polnilnicah, ki sem jih opravil po poti (nekaterim se ta ponudnik zdi drag, vendar veliko drugih, cenejših opcij na tej poti ni), pridem na slabih 70 evrov. Blago hibridna Puma je nazadnje naš test zaključila s porabo 6,4 l na 100 km, če pa sem nekoliko milostljiv in upoštevam tudi to, da takrat temperature niso bile najbolj ugodne, bom za izračun porabo zaokrožil za 6 l na 100 km. To pomeni 42 l bencina in če liter stane 1,65 evra (toliko je povprečje zadnjih dveh reguliranih cen), je znesek 69,30 evrov. Torej smo ta čas popolnoma izenačeni. Hibridna oz. bencinska ima prednost v tem, da bi imel zgolj eno ustavljanje za dovajanje energenta (toda moral bi že pred tem poskrbeti za polno rezervoar), medtem ko je vožnja z električno prijetnejša, odzivnejša in bolj intuitivna (uporaba enega samega pedala).

BiH skoraj kot drug svet

Na poti v Sarajevo nisem imel težav z dosegom, pa vendar je bilo potrebnega več načrtovanja, kajti med potjo skorajda ni bilo možnosti za kakršno koli prilagajanje. Ne bi se mogel vmes odločiti za kratek, nekajminutni postanek, če bi kazalo, da ne bo zneslo do predvidene lokacije polnjenja. Tu je moralo znesti, kajti skozi velik del države skorajda ni ničesar uporabnega, le v Sarajevu se najde nekaj opcij za polnjenje ali na ulicah ali na parkiriščih. Izkoristil sem slednje in zadnje dan pred sestankovanjem prestavil avto od hotela na bližnji »parking« ter ga napolnil dovolj, da sem se zlahka pripeljal nazaj do Slavonskega Broda. Po drugi, sicer bolj pogosti poti, ki vključuje več bosanskih avtocest, raje nisem šel, saj bi moral zaradi višje porabe in daljše kilometrine računati na še večjo zalogo, in na Hrvaškem ni tako priročno postavljene polnilnice, kot je tista v Slavonskem Brodu. A tudi ta omogoča zgolj polnjenje dveh avtomobilov naenkrat (in obakrat je bil poleg mene še eden, po naključju tudi v obeh primerih enak model avta, vendar prvič iz Nemčije, drugič iz Francije), zato ne bi bilo prijetno, če bi bilo upajočih na polnjenje več. Na tovrstnih poteh je infrastruktura najmanj enako pomembna kot samo vozilo.

Na tej poti sem sicer kar trikrat polnil dlje, kot bi bilo nujno treba, saj smo se vmes enkrat ustavili na kavi (skupaj z drugim avtom) in dvakrat na kratkem obedu. Le eno polnjenje na hitrih polnilnicah, zadnje, je bilo daljše od potrebnega postanka. S tem, ko sem imel eno počasno polnjenje in ker se Elroq z enosmernim tokom v povprečju polni za skoraj tretjino hitreje od Pume sem kljub potrebi po večji količini energije na teh postanih porabil le 15 min več kot na tistem križarjenju po Sloveniji. Če bi postanke optimiziral (brez kave, itd), bi bila razlika še manjša.

Pri stroških poti v Sarajevo je bilo nekaj več raznolikosti v ponudnikih in tu sem tudi uporabil eno od naročnin (Powerpass Ionity Charge Ultra za 11,99 evra na mesec), ki resda pomeni fiksni strošek, vendar nižjo ceno na kWh, kar se lahko dokaj hitro povrne, poleg tega je ob več daljših vožnjah znotraj enega meseca ista naročnina »uporabljena« večkrat (kasneje jo lahko tudi prekličete, če potem nekaj časa nimate v načrtu kakšne tovrstne poti, in jo znova sklenete, ko ste naslednjič na potovanju). Z upoštevanjem te in domačega polnjenja me je pot stala dobrih 116 evrov. Ob porabi 6,5 l na 100 km bi za tako pot potreboval 78 l bencina. Cena v BiH ali na Hrvaškem, kjer bi verjetno natočil, kar bi zmanjkalo, ni dosti drugačna od slovenske, zato lahko zaokrožim na 1,60 evra. Bencin bi me torej stal slabih 125 evrov ali približno 9 evrov več kot elektrika. Znova smo tam-tam, razlika pa se poveča, če se peljemo iz Slovenije proti zahodu oz. severu, kar sledi v naslednjem prispevku.