Mali Prijatelj želi pomagati pri lokalni mobilnosti

Matjaž Ropret • 24. maja 2023 ob 08:59

Mobilnost se bo tako ali drugače spremenila in se je že. Električna kolesa in skiroji predstavljajo mini revolucijo in omogočajo bistveno lažje premagovanje razdalj in klancev marsikomu, ki tega sicer ne bi zmogel (ne govorim o rekreativni uporabi, temveč o prevozu), ali bi bil povsem odvisen od javnega prevoza (vemo, kakšen je) in pomoči drugih, ker nima avta in morda tudi ne izpita zanj. Potencialna rešitev doslej je bil kakšen Aixam ali podobno vozilo in ta je daleč od idealne. Verjetno se lahko strinjamo, da v tem primeru elektrifikacija dejansko pomeni bistven korak naprej.

Mislim oz. kar prepričan sem, da obstaja najmanj zanimanje, pri marsikom pa kar resna želja ali celo potreba, da bi imel malo vozilo za premagovanje nekaj kilometrov od doma do tja, kjer je na voljo vsaj približno uporaben javni promet, denimo linijski avtobusni ali železniški prevoz. Poleg tega še za kakšne lokalne opravke, kjer ne doseg ne hitrost vozila nista ključnega pomena, in hkrati ni nič narobe, če je zadeva tiha, čista in jo je mogoče parkirati skoraj v vsako »luknjo« na parkirišču. Mora pa biti to vozilo primerno za vsakršne vremenske razmere, torej zaprto, dokaj varno in udobno, pa tudi kolikor toliko »odporno« proti morebitni kraji, s čimer lahko kolo, moped ali skuter, električni skiro in podobni »prevozniki« izpadejo iz igre.

V Citroenu so prepričani, da imajo odgovor na izziv, kakšna naj bi taka reč bila (v tujini je sicer na voljo tudi z Oplovo značko). Ami je lahek štirikolesnik, v bistvu nekakšen pokrit moped s štirimi kolesi. Zato po zakonodaji tudi spada med vozila L6e-BP, ki neobremenjena tehtajo manj kot 350 kg (v primeru električnih brez baterije), jih je mogoče voziti z izpitom za motorno kolo (moped) in dosežejo maksimalno hitrost 45 km/h. Od tu izhaja ta omejitev »prijateljčka«, ki mnogim ni všeč, vendar bi bilo treba, če bi dosegal višjo hitrost, zanj imeti izpit za avto. Tako pa ga lahko vozijo že petnajstletniki namesto APN 6 oz. danes verjetno skuterja.

Baterija je majhna, s kapaciteto 5,5 kWh, ponuja do 75 km vožnje z enim polnjenjem, ki na običajni vtičnici traja približno štiri ure (saj veste, moč 1,8 kW, nekaj izgub, in je to to). Mogoče jo je polniti tudi na javnih polnilnicah, vendar je treba za to imeti prilagojevalnik (adapter) za kabel. Nanjo je tri leta oz. 40 tisoč km garancije. Mogoče malo manj, kot bi si želeli. Verjetno pa 60 kg težka reč ni tako zelo draga, če jo je treba zamenjati. Motor ima moč 6 kW, kar se ne sliši veliko, toda prazno vozilo tehta 490 kg.

Zunanja podoba je po svoje zabavna, a tudi politično korektno rečeno nenavadna, mogoče bi kdo uporabil kakšen drug opis. Notranjost pa je prežeta z drobnimi domislicami in precej plastična. Kakšne hude tehnološke prijeme boste zaman iskali, tudi osrednjega zaslona ni, lahko pa v tej vlogi sodeluje uporabnikov pametni telefon, postavljen na namenski nosilec. Gretje je, klimatska naprave ni. Prostora je za dva, v tovorni različici pa le za voznika, saj je poleg njega »prtljažnik«. Zanimivo je, da se vrata 2,41 m dolgega vozila odpirajo v nasprotni smeri. Še posebej za manevriranje v mestu je z obračalnim krogom 7,20 m to zelo primerna reč.

Prodajali ga bodo zgolj neposredno po spletu, ne v avtohišah, in cene bodo med 9500 in 10500 evri, razlike med »opremami« pa so predvsem v različnih detajlih izgleda in uporabnostnih dodatkov znotraj. Jasno je, katera izvedba je na pogled bolj zanimiva in tudi bolj uporabna. Poleg nakupa bo mogoče Amija najeti skozi storitev Free2Move, na voljo bo na devetih točkah po Sloveniji, menda pa ga bodo dostavili tudi na dom.

Malo me skrbi tistih 45 km/h najvišje hitrosti, ker je to malo že za vsako lokalno cesto zunaj naselij oz. vasi, kjer vsi takoj pospešijo do 90 km/h, kolikor znaša omejitev, ali še raje čez. Toda, po drugi strani se tam vozijo tudi traktorji in še kakšna druga vozila, počasnejša od najvišje hitrosti Amija, in če so ta, vključno z že omenjenimi Aixami lahko povsem enakopravni udeleženci v prometu, je najbrž lahko tudi francoski prijatelj.

Druga stvar je, kajpadrugega, cena. Približno deset tisočakov, z državno subvencijo devet, ni malo denarja za vozilce, ki mu primerjavi s kakšnim resnim avtom z motorjem na notranje zgorevanje marsikaj manjka. Vendar tudi tu lahko najdem mnogi primerov in delnih opravičil, zakaj zadeva ni cenejša. Že večkrat omenjena alternativa za vožnjo brez izpita prav tako nikoli ni bila poceni. Enako ne Renaultov ozki Twizy, čeprav je stal nekaj manj, ki je imel tudi povsem resne pomanjkljivosti (npr. odsotnost oken in resnega drugega sedeža), kakršnih Ami nima. Poceni avtomobilov tudi žal ni več. Niti Ami ni, vseeno pa ga ne gre prehitro odpisati Uvoznik letos računa, da bo prodal 120 primerkov, potem pa 200 na leto. Seveda me zanima, če bo dosegel načrt, pa tudi, kako hitro se bodo pojavili kakšni posnemovalci in ali lahko dejansko ta vozila, ki na pogled delujejo, kot bi jih prestavili z igrišča za golf in jih popolnoma zaprli, sprožijo še eno konkretno prometno spremembo.