Apple je prenosnik Macbook Air v obeh velikostih (13 in 15) nadgradil s procesorjem M3, v prodaji pa ostaja tudi prejšnja različica z M2. Hkrati je opravil še nekaj izboljšav, toda skromne pomnilniške konfiguracije ostajajo, razen če kupec veliko globje seže v denarnico (oz. na bančni račun), kot to sprva namiguje izhodiščna cena.
Procesor M3 predstavlja kar spodobno nadgradnjo, saj je po vseh kazalnikih za približno 20 odstotkov bolj zmogljiv kot M2. Slednji ni bil dosti drugega kot le »naviti« in posledično energijsko požrešnejši M1, od katerega je bil mogoče za 10 odstotkov bolj zmogljiv, dokler je bilo hlajenje ustrezno. Glede na to, da Macbook Air v nobeni izvedbi nima ventilatorja in se torej zanaša zgolj na pasivno hlajenje (zaradi česar je tudi popolnoma tih), taka pohitritev, brez resne spremembe v arhitekturi procesorja, ki jo je prinesel M3, za dotični računalnik v primerjavi z M1 ni imel veliko pomena. Seveda pa je Macbook Air M2 v primerjavi Macbookom Air M1 uvedel veliko drugih novosti, kot so drugačno in lažje ohišje, večji in boljši zaslon, kamera z višjo ločljivostjo in še kaj.
Poleg vgradnje najnovejšega in zmogljivejšega procesorja so v obeh prenosnikih nadgradili vmesnik za brezžična omrežja. Ta zdaj podpira tehnologijo Wi-Fi 6E namesto »zgolj« Wi-Fi 6, več kanalov delovanja in omogoča večjo pasovno širino. Vse to bodo občutili tisti, ki imajo dovolj napreden omrežni usmerjevalnik in internetni priključek vsaj blizu gigabitne hitrosti.
Še tretja novost je podpora za prikaz slike na dveh zunanjih monitorjih, ampak zgolj takrat, kadar je prenosnik zaprt. Kadar je odprt, podpira zgolj en monitor. Zato je treba za delo na dveh monitorjih imeti še tipkovnico in miško, s tipkovnico in sledilno ploščico prenosnika ne gre.
M3 sicer prinaša tudi večje grafične zmogljivosti, še posebej v igrah, ki pa jih za MacOS skorajda ni (vsaj je tistih »pravih«), in pri 3D grafičnem ustvarjanju, za kar sem 99,9-odstotno prepričan, da profesionalci uporabljajo druge modele računalnikov Mac, ne Airov.
Kar bi cenili malodane vsi, bi bilo povišanje osnovne količine tako delovnega pomnilnika kot prostora za shranjevanje (»diska«, ki je v bistvu zgolj eden od čipov na osnovni plošči). Težko je še kje drugje, še posebej v višjem cenovnem in zmogljivostnem razredu najti uborno kombinacijo 8/256 GB za izhodišče, h kateremu je treba prištevati po 200 evrov dodatka (na približno tisoč petsto evrov osnove) za vsako najmanjše povečanje. Osnova 16/512 GB bi bila zdaj minimum minimuma, ki bi ga Apple moral nuditi. Konkurenca je pri mnogih modelih že zdavnaj prešla na 1 TB diska kot osnovni nivo, 16 GB pomnilnika pa vgrajujejo tudi pretežno vsi, vse pogosteje srečujemo tudi osnovne konfiguracije z 32 GB.
Apple je sicer včeraj doletela globa Evropske komisija v višini 1,84 milijarde evrov zaradi oviranja konkurence na področju pretočne glasbe. Podjetje namreč konkurenčnim ponudnikom kot je Spotify ni dovoljeval, da bi v okolju iOS obveščali uporabnike o cenejši možnosti naročnine. Tako je naročnina na njegov lastni pretočnik izpadla najbolj ugodna (ostali so primorani ali vračunati 30-odstotno Applovo provizijo ali pa »požreti« za toliko nižji prihodek, če posameznik naročnino sklene neposredno na iPhonu). V Applu so napovedali pritožbo in se branijo z argumentom, da njihovo postopanje ni nikomur povzročilo nikakršne škode. Kar se sliši podobno kot protestiranje proti kazni za prehitro vožnjo, češ, »saj nisem povzročil nesreče.«
Fotografije: Apple
Brez komentarjev