Agencija za varstvo konkurence je skupini United naložila, da mora prodati športne programe Sportklub. Zadeva ni povezana z namero United Group, da prevzame še Pro Plus (po domače Pop TV), ampak se nanaša na Unitedov že skoraj šest let star nakup teh programov od romunskega podjetja IKO Poland. A vseeno mislim, da ima regulator prav, ko pravi, da gre za prepovedano koncentracijo. Združitev Sportkluba in Popa ter Kanala A pod eno streho pa bi bila šele grožnja zdravi konkurenci.
Pustimo ob strani ugibanja, zakaj je AVK za izdajo odločbe rabil pet let, rekel bom samo, da taka počasnosti ni ničemur podobna. In na žalost simptomatična za tega konkretnega regulatorja. Toda odločitev pozdravljam, ker Sportklub dejansko izkrivlja konkurenco. Poleg tega pa iz Beograda vodena mreža televizijskih programov, kolikor se hvali s ponujanjem vsebin v »lokalnem jeziku«, slovenščine pri svojih napisih (komentatorji so druga tema) ne zna ali ne upošteva.
Res je, da imajo gledalci, ki so naročeni na shemo s Sportklubom, na voljo skoraj vse najpomembnejše športe. Ligo prvakov, angleško in špansko nogometno ligo, največje teniške turnirje, NBA, v zadnjem času tudi veliko slovenskih reprezentančnih tekem (košarka, odbojka, …) in še marsikaj drugega. Toda problem je, da ti programi niso na voljo vsem. Pri nekaterih operaterjih jih ni ali pa so zgolj v standardni razločljivosti, v HD pa ne. In to je glavni srž protikonkurenčnega ravnanja. AVK ni obdolžil skupine United, vanjo v Sloveniji sodi operater Telemach, da zlorablja svoj položaj. Toda že samo dejstvo, da programi s toliko pomembnimi pravicami za športne dogodke sodijo pod isto okrilje kot operater, je sporno in nevarno. Kaj lahko in tudi dejansko počne ta konglomerat?
Sportklub izrablja kot svojo konkurenčno prednost. To, da so v Telemachovih shemah vsi programi tega ponudnika, operaterju daje prednost pred drugimi. In ker so lastniki isti, ni težav z dogovorom, koliko bo umestitev Sportklubovega paketa stala in v katere sheme bo posamezni programi šli. Tudi, če je zaradi računovodstva in regulatorjev cena navzven taka kot za druge operaterje, je to samo premikanje denarja iz enega žepa v drugega. Ostali operaterji pa so večinoma soočeni z možnostjo vzemi ali pusti. Plačaj zahtevano ali bodi brez omenjenih športnih programov in tako brez naročnikov, ki so jim te vsebine pomembne. Pogajanj po besedah poznavalcev tu ni.
United Group je v zadnjih letih agresivno kupoval pravice za velike športne dogodke, večinoma s precej višjimi ponudbami od ostalih televizijskih hiš. Nato pa prek Sportkluba to bogato unovčeval, tako z novačenjem naročnikov k operaterjem iz skupine, kot s prodajanjem programov konkurenčnim ponudnikom televizijskih shem, ki so si lahko privoščili to tekmo. Združitev s Pro plusom bi prinesla skorajda športnega monopolista. Nekaj lig in obskurnih športov bi ostalo še na drugi športni mreži in na nacionalki. Kako načrt deluje, smo videli že med lanskim evropskim prvenstvom v košarki. Zakupniki pravic niso bili pripravljeni preprodati niti ene tekme, četudi Slovenija pride do finala, za vse so obdržali ekskluzivo in sicer omejili doseg, toda povečali svojo moč in zaželenost med gledalci oz. naročniki.
Res je, United oz. Telemach ni edini operater s »svojo« televizijsko hišo. Telekom Slovenije je še vedno solastnik Planet TV. Razlika je zgolj v tem, da ima ta manj vsebin, ki jih drugi ne bi mogli ali kupiti ali replicirati. Toda enake aspiracije. Primer Sportkluba, pri katerem se sploh še nisem dotaknil oglaševalskega dela, je vsaj za zdaj veliko akutnejši in je definitivno zrel za ukrepanje. Naj AVK enkrat svojo odločbo tudi ubrani na sodiščih.
Brez komentarjev