Danes se začenja 35. Ljubljanski mednarodni filmski festival (Liffe), ki bo s projekcijami 91 celovečercev in tremi sklopi kratkih filmov trajal do prihodnje nedelje (24. novembra). V tem času si bo nekaj naslovov mogoče ogledati tudi doma prek pretočne storitve oz. Telekomove video knjižnice DKino. Vendar možnost VOD, ki jo nudi Liffe, iz leta v leto v najboljšem primeru stagnira ali celo nazaduje, namesto da bi napredovala, in bi ji lahko pri takem odnosu privoščili dokončno upokojitev.
Liffe neizpodbitno prinaša lep in zgoščen nabor filmskih zgodb, kakršne čez leto v kinematografih le občasno srečamo med pretežno komercialno naravnanim programom s prevlado hollywoodske produkcije. Tu si je mogoče ogledati filme, ki v ospredje postavljajo pripovedništvo, like, občutja, scenografijo, odpirajo pomembne in delikatne teme, sprašujejo in preizkušajo gledalca, ga šokirajo, nekateri so (zgolj) bizarni, predvsem pa njihov namen ni zgolj razvedrilo.
Organizatorji festivala so znova pripravili možnost ogleda določenih filmov na domačem fotelju ali kavču, kar so prvič omogočili v času pandemije, ko je eno leto (2020) festival celo potekal izključno v internetnem okolju, naslednje leto (2021) pa s polovično dovoljeno kapaciteto dvoran v »hibridni« izvedbi. Tudi kasneje so pretakanje filmov na domače naprave obdržali, toda njihovo število žal konstantno znižujejo. Edina izjema je bilo hibridno leto, ko so obseg naslovov za domači ogled v primerjavi z okrnjenim povsem koronskim festivalom dvignili s 25 na 44, nakar so predlani in lani ponudili vsakič po 13 filmov za pretakanje. Letos se mi je pri katerem koli filmu, katerega opis sem odprl, prikazalo obvestilo, »Storitev VOD za izbrani film ni omogočena.« Za ogled prek pretočne storitve ali DKina je namreč na voljo vsega sedem (!) filmov. Glede na to, da jih je skupaj 91, to predstavlja manj kot desetino (natančno 7,7 odstotkov) celotnega programa.
Za ogled doma tako čakajo naslednji filmi: Tuji jezik (Langue Etrangere), Naseljenci (Los colonos), Simón (Simón de la montana), Paznica (Vogter), Dahomej (Dahomey), Konvoj (Konvoi) in Ribe na meniju (Drie Dagen Vis). Za posameznega je treba odšteti devet evrov, kakršna je cena že od l. 2021 naprej, ko so jo dvignili s prvotnih 6,90 evrov (prvo leto so jo izenačili s ceno vstopnice v kinu).
Že upoštevaje tokrat res skromen nabor filmov v pretočni obliki, bi bilo povsem vseeno, v kolikor bi organizatorji to možnost opustili. Zagotovo ni celotna krivda za tako stanje na njih, določeni distributerji za bolj atraktivne naslove sploh ne nudijo možnosti tovrstnega ogleda, vendar se zdi, da tudi v Cankarjevem domu v ospredje postavljajo ogled filmov v kino dvoranah. Nič narobe, povsem legitimna drža, toda hkrati ponujati siromašno storitev, zgolj zato, da se lahko z njo pohvalijo, se zdi nekoliko brezpredmetno.
Še toliko bolj zaradi njene druge težave. Z izjemo naročnikov Telekoma Slovenije, ki lahko filme najdejo na sprejemniku Neo ali v istoimenski aplikaciji ter plačajo prek računa za operaterjevo storitev, so ostali obsojeni na ogled v spletnem brskalniku. To pomeni, da je za najboljšo izkušnjo treba priključiti računalnik na televizor, a tudi v tem primeru bo zelo verjetno slika slabša kot prek Nea. Na tem področju Liffe prav tako ni nič napredoval od začetka in pretočno storitev ohranja bolj po sili, ker pač živimo v takih časih.
Veliko bolj kot zelo okrnjene možnosti za ogled manj razvpitih, »neodvisnih,« festivalskih filmov v omejenem obdobju manj kot dveh tednov na leto bi si želel, da bi tovrstni naslovi bolj pogosto našli pot v priljubljene pretočnike ali videoteke operaterjev. Občasno se kje kaj najde, vendar zelo razdrobljeno in naključno. Tako si večine tistih filmov, ki jih na Liffu ne ujamemo v dvoranah ali jih morda kasneje ne predvaja nacionalka, ne moremo nikjer več ogledati.
Naslovna fotografija: Vision Distribution (iz filma Balada o Limonovu)
Brez komentarjev