LG Velvet: Prestiž in lastnosti višjega cenovnega razreda

V preizkušanje najnovejšega LG-jevega paradnega telefona sem šel z nizkimi pričakovanji, a vseeno z nezmanjšanim upanjem, da me korejski proizvajalec po več letih znova vsaj preseneti, mogoče pa tudi navduši. Nekateri od modelov iz zdaj očitno upokojene serije G so bili povsem solidni in vsestranski, vendar na žalost proizvajalca nikogar niso preveč vznemirjali. Z Velvetom so zato v LG-ju zagotovo želeli izdelati telefon, ki na kupca naredi vtis takoj, ko ga v (operaterjevi) trgovini prime v roke. Na srečo pa so vrline še drugje, ne samo pri obliki in materialih, kljub temu, da Velvet ne tekmuje več neposredno z najboljšimi Samsungi ali Huaweiji.

Nedvomno so tudi v podjetju samem ugotovili, da s prejšnjo taktiko ne bodo nikoli več preobrnili trenda, ki je kazal samo še navzdol. Ni nobene garancije, da jim bo to uspelo z novo, a prvi žametni telefon je vreden pozornosti. Kovinska konstrukcija, ki je po sredini zelo tanka, in se vanjo s sprednje in zadnje strani elegantno steka zaobljeno steklo, naredi res dober vtis tako na oči kot na dlan. Tudi zgoraj in spodaj je telefon lepo zaključen, skoraj ravno, a ne povsem. Zadaj pa ni zdaj že klasične in zelo redko estetsko prijazne ploščice s fotografskimi objektivi. Ti so pri Velvetu samostojni, sicer v liniji, in le eden izstopa iz siceršnje debeline telefona. Celotno podobo malo kazi le zareza v zaslonu, mislim, da bi luknjica v levem ali desnem kotu izpadla veliko lepše. Vseeno pa je telefon pravi užitev držati in uporabljati, tudi zato, ker je nenavadno ozek (na račun precejšnje dolžine). Zaslon sicer nikjer ne gre povsem do roba, a to niti ne moti. Na žalost pa je telefon v Sloveniji naprodaj samo v najmanj zanimivih barvah – črni, kakršen je bil tudi testni primerek, in srebrni. Zadevo namreč izdelujejo še v nekaj res atraktivnih opcijah. Res pa je, da s črno ni kaj dosti narobe, da se na njej prstni odtisi ne poznajo pretirano in da bo marsikdo tako ali tako ves čas imel telefon v ovitku.

Za razliko od serije G je to izdelek srednjega cenovnega razreda. Nekoč je malo manj kot 600 evrov (v prosti prodaji, a v resnici je relevantna operaterska cena z vezavo, ki v seštevku obrokov znese približno 450 evrov ali še manj) pomenilo nastopanje v višjem razredu, a teh časov že nekaj let ni več. Toda LG-ju je treba priznati, da niti niso sklepati veliko kompromisov za dosego želene cene. Najbolj očitna sta procesor in foto-video sklop, pa tudi pri teh dveh vidikih Velvet ni slab, samo pač ne ogroža tistih, ki stanejo 800 ali 1000 evrov. Obstaja v dveh izvedbah. Osnovna ima procesor Snapdragon 765G in z njim tudi podporo za omrežja 5G. Za nekatere trge, tudi slovenskega, pa so pripravili različico LTE s predlanskim Snapdragonom 845, ki je po zmogljivostih približno na enaki ravni. V obeh primerih je zraven šest gigabajtov pomnilnika, kar je malce manj od zdajšnje norme celo v srednjem razredu, a še vedno dovolj. Nisem namreč opazil kakšnih težav ali ustavljanj, v bistvu je telefon še bolj odziven in med vsakdanjo uporabo izkazuje manj zatikanj kot Oneplus Nord s 765G. Na porabo baterije seveda vplivajo še drugi vidiki, a tudi tu se odreže podobno, saj je zaloge dovolj za približno dan in pol resne uporabe, pa tudi poraba v času neaktivnosti je dokaj zmerna. Prikazovanje ure in informacij na izključenem zaslonu jo malce poveča, pa tudi ne prehudo.

Zaslon OLED z diagonalo 6,8 palcev pri razmerju 20,5:9 se izredno lepo vklopi v dizajnerski del in naredi enako dober vtis. Je namreč živahen in svetel, seveda tudi s pravo črnino. Točno tak, kot od OLED-a tudi pričakujemo. Nima hitrejšega osveževanja (90 ali celo 120 Hz) in tudi ne ponuja ločljivosti QHD, pa vendar nisem zares pogrešal ne enega ne drugega. Telefon je toliko zmogljiv in odziven, da je prikazovanje vsebine tudi pri 60 Hz dovolj tekoče, višjo ločljivost pa se da opaziti zgolj pri določenih vsebinah. Edino, kar me rahlo moti pri zaslonu, je njegova pretirana razpotegnjenost. Kot rečeno, bi se mi zdelo bolje, če bi bil telefon in s tem zaslon malo krajši. Videi na Youtubu imajo pri tem razmerju stranic precej črnine ob strani, raztegnjeni čez cel zaslon pa so precej porezani. Po drugi strani pa seveda odlično izpadejo filmi (na Netflixu in iz drugih virov). Da se skoraj isti učinek »skrajšanja« zaslona doseči s skrivanjem zareze. Še vedno so zgoraj, na črni podlagi ura, podatki o omrežju, bateriji in ostale ikonice, slika pa se ustavi malo nižje. Vendar ne v vseh aplikacijah, določene se vseeno razbohotijo čez cel ekran, med njimi tudi Youtube.

Velika večpredstavnostna prednost tega telefona pred kakšnim drugim je v zvočnikih in izhodu za slušalke. Zvočnika ponujata stereo zvok in precej solidno kakovost, čeravno ne povsem na nivoju najboljših iPhonov ali Galaxyjev. Izhoda za slušalke pa se bodo razveselili vsi, ki prisegajo na kabel za kar najboljši zvok. Tokrat sicer pri LG-ju niso vgradili »četvernega« pretvornika iz digitalnega v analogni signal, s kakršnim so se ponašali nekateri modeli iz serij G in V, a vseeno je zvok dober. Enako velja za čitalnik prstnih odtisov v zaslonu. Ta reagira brez vnaprejšnjega »zbujanja« telefona in je hiter ter izredno zanesljiv, pa še med različnimi animacijami je mogoče izbirati.

Še nekaj drugih, ne povsem standardnih lastnosti ponuja Velvet. Ohranja možnost razširitve prostora za podatke (sicer čisto solidnih 128 GB) s kartico microSD (vendar na račun druge kartice SIM), odporen je proti vdoru vode ali prahu po standardu IP68, ponaša se celo z vojaškim standardom za vzdržljivost in se lahko polni brezžično. Ne zelo hitro (9W), kar velja tudi za polnjenje po kablu (15W), a vsaj na voljo je ta možnost in osebno se mi zdi dobrodošla in priročna. Opremljenost te naprave je tako precej dobra in skoraj ne zaostaja za nekaterimi, mnogo dražjimi.

Razlika do teh je – žal – v fotoaparatu. Ta ima na zadnji strani tri objektive, od teh dva dejansko uporabna, in tretjega, ki je samo v pomoč prvima dvema. Glavni in tudi edini, ki malo štrli iz siceršnje ravnine zadnje strani, ima tipalo z 48 milijoni pik. Menda Samsungovo, ne Sonyjevega kot mnogi tekmeci. Drugi objektiv pa je ultraširokokotni, vendar z osemmilijonskim tipalom. Tretje, petmilijonsko tipalo, je zgolj za merjenje globine oz. razdalje do motivov. Precej očitno je dizajn telefona nekoliko narekoval število »kamer« in izbiro komponent zanje. Pri glavni se je tako še nekako poklopilo, da je vse skupaj v povprečju razreda, širokokotni pa bi morali dati na voljo več prostora, da bi ustrezno zadihala in dala boljše rezultate. In namesto »globinskega« tipala bi lahko vgradili še teleobjektiv. Vse to bi seveda pomenilo večje izbokline in do določene mere pokvarjeno estetiko »kapljic« na zadnji strani, toda fizika je še vedno pomembna, vsega se (še) ne da rešiti s programsko opremo.

Fotografije z glavnega objektiva so solidne. Barve so dokaj realistične in tudi kontrasti niso pretirani, celo intenzivnost ostrenja robov so v LG-ju nekoliko zmanjšali, enako velja za poudarjanje barv in nižanje dinamičnega razpona v načinu »umetne inteligence«. Prav dinamika bi bilo lahko v marsikaterem primeru boljša, saj načinu HDR ne uspe odpraviti vseh presvetlitev. Detajli so lepo prikazani in za preklop na polno, 48-milijonsko ločljivost (za kar je treba v nastavitve fotografske aplikacije), večinoma niti ni potrebe. Makro objektiva tu ni, a se da kar blizu priti tudi z glavnim. Nočni rezultati so nekoliko slabši kot dnevni in tudi v primerjavi z nekaterimi drugimi telefoni za podobno ceno, pri čemer »nočni pogled« situacijo nekoliko izboljša, a prav tako ni enako zmogljiv kot ponekod drugod. 16-milijonski selfijevski fotoaparat je v dobri svetlobi zelo dober, s presenetljivo veliko detajli in solidno dinamiko, ob padanju svetlobe pa se slika hitro “zmehča”.

Fotografirati je mogoče tudi z ročnimi nastavitvami in z zapisovanjem v način RAW, vendar rezultati niso spektakularni. Z zniževanjem osvetlitve za tretjino ali dve tretjini zaslonke se da izogniti marsikateri presvetlitvi, vendar je potem vse ostalo na fotografiji zelo temno. Če uporabnik to poskuša popraviti v datoteki jpg se hitro prikrade veliko šuma in detajli so slabi, zapis RAW pa da tako »ubite« barve, da jih je skoraj nemogoče spraviti do nečesa kolikor toliko živahnega, kaj šele približno podobnega resničnosti. Zaradi opisanega in ker to tudi ni telefon, namenjen fotografskim entuziastom, je realnost taka, da se bo večina uporabnikov pretežno zanašala na samodejni način. Ta pa daje, kar daje. Solidne, včasih tudi dobre, nikoli pa vrhunskih rezultatov.

Podobno kot za fotografije velja za video z glavnega objektiva, ki omogoča snemanje v 4K (pri 30 sličicah na sekundo). Njegovo kakovost bi še najlažje opisal kot sprejemljivo. Barve so znova nekoliko medle in detajlov je manj kot na fotografijah, umirjanje slike pa ni povsem zvezno, temveč vse skupaj malce poskakuje. Tu pa so ročne nastavitve in kakršne koli dodatne možnosti izpadle s seznama. Zadeva je uporabna, a smo pri nekaterih prejšnjih LG-jevih telefonih videli že precej več osredotočanja na video zmožnosti. Tokrat je zasledovanje nižje cene najbolj udarilo prav po tem področju.

Ultraširoki objektiv na žalost kar precej zaostaja pri kakovosti tako fotografij kot še posebej videa. Detajlov je bistveno manj, barve niso povsem enake in še nekoliko manj živahne, na robovih je optika precej slabša. Video, ki je zgolj v polni visoki razločljivosti, pa je sploh povprečen, in bi ga sam uporabljal samo takrat, ko nečesa z glavnim objektivom res ne bi mogel zajeti (ker je preširoko). Portretni način sem tudi že videl v precej boljši izdaji, tudi pri istem proizvajalcu, zato se mi tretje tipalo, kot še pri marsikaterem telefonu, zdi v veliki meri odvečno. Želel bi si še boljšega vmesnika za preklapljanje med različnimi načini v fotografski aplikaciji in dostopa do nekaterih možnosti brez »skakanja« v nastavitve.

Programska oprema, ki temelji na Androidu 10 (hvalabogu!), je v splošnem prijaznejša in lepša od prejšnjih LG-jevih preoblek, na voljo je najnovejši način upravljanja sistema s potegi prstov namesto navideznih tipk. Še vedno so se trudili ponuditi določene dodatne možnosti in nekatere dejansko so dobrodošle, denimo pri nastavljanju glasnosti in zvočnih izhodov, pri delu s posnetki zaslona, všeč mi je, kako se ikone v obvestilnem polknu prestavijo na spodnjo polovico zaslona, za sporočila je nameščena kar Googlova aplikacija, tudi ura in obvestila na izključenem zaslonu (Always-on display) so v redu, na nekaterih drugih področjih pa je vse skupaj uporabniku malo v napoto. Fotografska aplikacija je dober primer tega, tudi privzeta tipkovnica ne ponuja dobre izkušnje. Upajmo, da bodo posodobitve ažurne, in bo vse skupaj kar lep korak naprej.

Velvet je LG-jev daleč najboljši poskus v zadnjih letih, mogoče kar od G2 naprej. Telefon deluje enako prestižno kot tisti, ki stanejo tisoč evrov ali več, in prinaša skoraj vse, kar bi pričakoval običajen uporabnik, ki ni obremenjen s »specifikacijami«. Edino, česar bi si še želel do skorajšnje popolnosti v tem cenovnem razredu, je malo boljši fotoaparat. In osebno bi raje videl, če bi bil telefon za cm krajši (nižji). A vseeno me je Žamet lepo presenetil in upanje na preobrat ostaja.

HVALIMO:

• Ohišje daje prestižen občutek
• Barvit in svetel zaslon OLED
• Stereo zvočnika in izhod za slušalke
• Odlična in priročna prepoznava prstnih odtisov
• Brezžično polnjenje, reža za pomnilniško kartico in vodotesnost
• Dovolj zmogljiv kljub predlanskemu procesorju
• Cena (pri operaterjih)

GRAJAMO:

• Verjetno za marsikoga nekoliko predolg
• Fotoaparat ni nič posebnega
• Dokaj počasno polnjenje