LG OLED CX: Navdušil bo filmoljube in igričarje
Matjaž Ropret 27. oktobra 2020 ob 06:42

Vsi televizorji OLED uporabljajo zaslone istega proizvajalca – korejskega LG-ja –, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so vsi enaki. Vemo, da so precejšnje razlike med Philipsi in Sonyji, tokrat pa smo si imeli priložnost podrobneje ogledati še najnovejši LG-jev model s (spodnje) sredine cenovne lestvice, ki bo verjetno za kupce tudi najbolj zanimiv. Konkretno je to OLED 55 CX (pri čemer naj bi bil X oznaka za rimsko številko 10).

Vsak proizvajalec televizorjev izpostavlja nekaj drugega, ko poskuša pridobiti kupce. Še posebej to velja pri dražjih modelih, kjer sto ali dvesto evrov cenovne razlike ni ključnega pomena za izbiro enega ali drugega modela. Jasno, da nas vsak poskuša prepričati o superiornosti svoje obdelave slike in o najboljšem zvoku iz vgrajenih zvočnikov, a potem pridejo na vrsto še mnoge druge lastnosti, kot so platforma za aplikacije in povezljivost (»pamet«), podpora za različne slikovne in zvočne formate, priključki, igričarjem pomembne funkcionalnosti in nenazadnje dizajn. Pri LG-ju smo že iz telefonskega sveta navajeni, da poskušajo v svojih izdelkih ponuditi kar največ vsega, podobno je tudi pri televizorjih. In tu morda to počnejo še celo z nekaj več občutka za estetiko in uporabniško prijaznost.

Televizor je dokaj nevpadljiv in brez kakšnih izstopajočih oblikovalskih prijemov. Noga, na kateri stoji, je na sprednji strani precej široka, in v temno sivi barvi, ki se lepo zlije v vsakršen ambient. Lahko bi bila malo višja za nemoteno postavitev zvočne letve, in lažja za sestavljanje, sicer pa pozdravljam nevtralen izgled. Malce bolj futurističen je daljinski upravljalnik, ki je hkrati tudi nekakšna zračna miška, saj je na zaslonu rdeča kazalka, tako da se ni treba vedno s tipkami prebijati skozi izbire. Tudi preostalo oblikovanje je dokaj zadržano, podobno kot pri vseh OLED-ih pa je spodnja polovica (ali malce več) televizorja nekako običajne debeline, zgornja pa izjemno tanka, zato je treba biti pri nameščanju noge, če TV ne bo šel na steno, previden. Še malo o zračni miški. Ta je lahka priročna, lahko pa tudi nadležna, ko uporabnik misli, da je nekaj že izbral, in želi to potrditi, kazalka pa je popolnoma nekje drugje in je tako mogoče pritisniti na nekaj drugega. Možnosti izklopa kazalke pa nisem našel, samo nastavljanje njene hitrosti.

Zaradi števila proizvajalcev in tržnega deleža sta najpogostejša operacijska sistema pametnih televizorjev Android in Tizen, a tudi LG-jev WebOS je popolnoma primerljiv, tako glede sodobnosti uporabniškega vmesnika kot nabora aplikacij. Predvsem je razveseljivo, da je mogoče skoraj do vsega priti z malo kliki na daljincu in motnjami gledanja. Za razliko od denimo od uporabniškega vmesnika na televizorjih Philips so tu najbolj pogoste nastavitve dostopne hitro in se prikažejo samo na delu zaslona. Pa tudi izbiranje drugih vsebin ne prekrije tega, kar smo gledali doslej oz. ne zahteva skoka na statičen »domači zaslon«. Glavna je tu spodnja pasica z aplikacijami, ki se vedno prikaže nad siceršnjo sliko. Sistem je tudi hiter in odziven, a občasno vseeno ne najbolj logičen in intuitiven. Denimo takrat, ko želi (nevešč) uporabnik izbrati katerega od vhodov HDMI ali drugih virov vsebin, denimo omrežnega strežnika (NAS). Ali če poskuša iti »nazaj« oz. »domov«.

Aplikacij je nekoliko manj kot na Androidu in približno podobno kot na Samsungovem Tiznu. Vsaj, če gledamo tiste, ki so povezane z video vsebinami. Za naročniške, operaterske in podobne storitve. Je marsikaj, ni pa čisto vsega. Če ti je pomembna točno določena, moraš pred nakupom preveriti, za katere operacijske sisteme (ali celo modele televizorjev) obstaja. Upati, da jo bodo dodali kasneje, ni najbolj smiselno. Razvijalci sicer so aktivni, a vseeno se na to ne gre zanašati. Ena od posebnosti LG-jevega modela je v aplikaciji Apple TV+ in podpori za protokol Airplay. Na ta način je mogoče gledati vsebine iz Applove knjižnice, tako naročniške kot tiste iz trgovine iTunes (kupljene in »izposojene«), da pa se tudi prenesti sliko z iPhona ali iPada na televizor, podobno kot je z androidnimi napravami mogoče s pomočjo protokola Chromecast, ki ga tu ni vgrajenega, čeprav je denimo na voljo Googlov Pomočnik za glasovno upravljanje. Na Applovi strani pa je lahko TV še nekakšna osrednja točka za naprave pametnega doma, ki so povezujejo v platformo Homekit. Poleg Samsungovih so tako LG-jevi televizorji najbolj primerni za uporabnike Applovih naprav in sploh najbolj smiselna možnost med OLED-i, medtem ko so tisti z androidnimi telefoni na boljšem, če izberejo kakšnega Philipsa ali Sonyja. Če seveda nameravajo izkoriščati tovrstno povezljivost. Za vsebine, ki so na voljo neposredno na televizorju je bolj ali manj vseeno, kakšne možnosti »pogovarjanja« z drugimi napravami nudi, vendar je verjetno za take gledalce tudi smiselnost investicije v zaslon OLED vprašljiva.

LG OLED CX
  • Izgled in priključki
  • Kakovost zaslona in slike
  • Kakovost zvoka
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
4.1

Naj kupim?

LG-jev CX je cenovno atraktiven televizor OLED, ki ponuja veliko funkcionalnosti in odlično sliko. Na koncu pa zna biti odločitev odvisna od tega, ali uporabljaš androidni telefon ali iPhone.

Pri tehnologijah, podpori standardom in priključkih se LG drži podobnih načel kot jih opisujem že skozi celotno besedilo. Več je bolje! Zato TV podpira standarda Dolby Vision in Dolby Atmos za sliko in zvok, poleg formatov HDR10 in HLG – ne pa tudi HDR10+, na katerega prisega Samsung, a se med ponudniki vsebin ni prijel v taki meri kot Dolby Vision –, zmore prenesti zvok eARC po kablih HDMI in tudi priključki za slednje so (polne) različice 2.1. Zaradi tega je to eden redkih televizorjev OLED, ki je že pripravljen na igralne konzole nove generacije, pa tudi igričarski PC-ji ga lahko izkoristijo, saj ponuja osveževanje slike do 120 Hz ter še načina AMD Freesync in Nvidia G-Sync za manj »trganja« slike med igranjem, ko se število sličic na sekundo spreminja in scene menjujejo izjemno hitro.

Še vedno pa je najbolj pomembna slika iz, recimo temu klasičnih virov. Tudi če so naročniške storitve pretočnega videa ali operaterske aplikacije, ne klasični TV-signal (denimo dvb-c ali dvb-t). Tu CX prav tako pokaže svoje odlike in ponuja precej možnosti nastavljanja, sem pa z njim dobil nekoliko drugačne rezultate kot s Philipsom OLED805, ki je cenovno primerljiv (ob trenutnih akcijah rahlo dražji). LG-jev predstavnik se odlično izkaže pri vsebinah Dolby Vision in tudi sliki 4K v drugih formatih HDR-ja ali brez njega. Pri nekaterih vsebinah je mogoče celo vključiti Filmmaker mode, kar bi lahko prevedli kot režiserjev način, in takrat so barve, kontrasti in vse ostalo najbližje temu, kar si je zamislil avtor filma. Pa tudi v kakšnem drugem načinu in z malo nastavljanja, pa res ni treba kaj dosti spreminjati, je slika fantastična. Barve so živahne, a pravilne, kontrasti odlični, slika ima pravo globino, obvladovanje hitrih prehodov je za moj okus med boljšimi in tudi ponuja dovolj različnih stopenj (za filme, šport, itd). Mogoče je pri Philipsu ostrina, prikaz detajlov še malenkost boljši, a to vpliva tudi na to, da je občutek globine malce manjši.

Sem pa imel več težav pri nastavljanju slike ob gledanju televizijskega programa prek sprejemnika EON. Sama po sebi slika ni bila napačna, prikaz je bil še vedno zelo lep, toda nisem se dokopal do pravih ali vsaj res všečnih barvnih odtenkov, predvsem rdeča je ostala nenavadno anemična. V tem pogledu so mi nekateri drugi OLED-i, pa tudi določeni LCD-ji (QLED) bolj všeč. Enako velja za zvok, ki je soliden, a konkurenca že z vgrajenimi zvočniki ponuja več, kar se sliši že pri običajnem govoru, zvočna letev pa seveda povsem spremeni doživljanje vsebin. Še posebej, če podpira format Dolby Atmos.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Pri LG-ju OLED CX povsem drži, da je drugačen od modelov z enakim zaslonom drugih znamk. Ponuja drugačno sliko, malce bolj po meri filmoljubov, in drugačen nabor funkcionalnosti. Priporočam ga tistim, ki pretežno gledajo vsebine z res kakovostnim virom slike (Dolby Vision), uporabnikom Applovih telefonov in tablic ter resnim igričarjem. Tudi za vse ostale je to seveda zelo dober televizor, a moraj razmisliti, če je morda kateri drug še bolj primeren za njihove želje in potrebe.

HVALIMO:
  • Podpora za večino pomembnih formatov in kodekov
  • HDMI2.1 (in eARC)
  • Nevsiljiv dizajn
  • Odlična slika (ob pravem viru)
  • Odziven in estetski vmesnik
  • Aplikacija Apple TV+ in protokol Airplay
  • 120 Hz in podpora za Freesync ter G-Sync
GRAJAMO:
  • Ni protokola Chromecast
  • Pri televizijskih virih je težko nastaviti všečne barve
  • Povprečen zvok
  • Kazalke daljinskega upravljalnika ni mogoče izključiti
  • Manjkajo nekatere aplikacije za storitve pretočnega videa
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
1 komentar
  • Sicer si lastim prejšnjo verzijo C9. Ni nekih hudih sprememb. Design je pa isti.
    Sam prikazovalnik je OK, nimam pripomb. Vsak kupec LG-ja se mora pa zavedati nekih omejitev samega sistema WEBOS.
    Že zelo dolgo uporabniki zahtevajo direktno podporo za dostop do omrežnega diska t.i. SMB oz. SAMBA. Res je smešno, da ne morejo urediti neke minorne stvari. Vsak nima možnosti, da se nekje drugje izvaja nek servis. Vsi NAS-i pa tudi te podpore nimajo. Pa boste rekli, vse postavi na računalnik in naloži PLEX server. Ja, to je rešitev. Samo zakaj, bi bila prižgana še ena škatla, če bi lahko vse opravil sam TV aparat. V Androidnem svetu tega problema ni. Nekateri to rešujejo s prenašanjem USB diskov/ključev. Res priročno, ni kaj. Sem mislil, da smo to že prerasli.
    Mogoče še za tiste, ki sprejemajo sliko preko antene, satelita… Malo nepraktično/zoprno preklapljanje med viri. Ampak, takih gledalcev je vse manj. Recimo imaš program na anteni, drugega pa na satelitu. Moraš premikat cel filter, da prideš na drugega. Isti problem je s preklapljanjem zvočnih izhodov. Res ne vem, ali nimajo nobenega praktika med programerji, da je treba za en korak pritisniti včasih tudi po 5x.

Dodaj odgovor za Hans Jürgen Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.