LG OLED C3 (OLED65C32LA): Reciklaža izvrstnega televizorja

Za LG se zdi, da deluje nekoliko v slogu izdelovalcev procesorjev. Eno leto je na vrsti velika sprememba, naslednje leto poliranje. Vsaj pri osrednji seriji televizorjev OLED z oznako C. Letošnji C3 je namreč rahla, komaj opazna izboljšava lanskega C2. Pravzaprav bi lahko v prodaji pustili slednjega in mu preprosto podaljšali podporo s posodobitvami programske opreme za eno leto.

V uvodu zapisano pretežno velja tudi serijo G, le da so tam cikli zamenjani. Predlani je G1 za razliko od C1 s »standardnim« uvedel zaslone OLED EVO (pri nekaterih modelih imajo tudi oznako OLED.EX), ki sta ga nato imela tako G2 kot tudi C2 in ga letos ohranja še tukaj testirani C3, medtem ko je letošnji G3 deležen naslednje veliko novosti, tehnologije MLA (Micro Lens Array). Pri tej miniaturna zrcala ob diodah poskrbijo, da gre čim več svetlobe proti gledalcu, s čimer se občutno, tako vsaj trdijo, poveča svetilnost. Ali bo ta novotarija prihodnje leto prišla v serijo C, bomo še videli, letos smo torej na poznanem zaslonu, ki ga zdaj lahko označimo za srednjo in tudi najbolj smiselno izbiro med LG-jevimi OLED-i, saj nudi res dobro razmerje med ceno in kvaliteto.

Sam televizor je navzven identičen lanskemu modelu, na pogled ju je nemogoče ločiti. Dizajn mi je še vedno všeč, ker ima estetsko, ravno pravšnje in smiselno osrednje stojalo ter dokaj minimalne robove okrog zaslona. Do lani so serijo C opremljali s stojalom, ki je v globino zasedlo ogromno prostora, hkrati pa je bilo prenizko za postavljanje zvočne letve pred televizor. Zdajšnja rešitev pomeni bistven napredek pri obojem in TV še vedno izgleda hudo moderno, čeprav smo ga prvič videli pred letom in pol. Tudi priloženi daljinski upravljalnik je identičen lanskemu, le eni od šestih tipk za bližnjice so zamenjali funkcijo. Namesto Googlovega pomočnika zdaj pritisk nanjo pelje v televizijske programe (DVB-C). Odlično, le ime LG Channels bi morali spremeniti v TV Channels. Ni mi najbolj všeč, da je kabel za napajanje fiksno pritrjen na televizor, res pa večina slednjega ne bo prav pogosto predstavljala. Priključki so klasično na levi strani (gledano od spredaj, s pozicije gledalca), dobra rešitev pa je reža za kartico kabelskega operaterja, ki jo vtaknemo od zgoraj namesto od strani.

Ta serija ostaja idealna za vse, ki želijo štiri polne priključke HDMI 2.1. Sam sodim v to skupino, saj imam na TV priključeno tako konzolo Xbox serije X kot igričarski PC, ki oba omogočata osveževanje slike do 120 sličic na sekundo, kolikor jih podpira televizor. Poleg tega je en priključek na voljo še za zvočno letev s protokolom eARC, denimo za zvok Dolby Atmos, zadnji pa za še kakšen zunanji predvajalnik, denimo EON, Neo, Chromecast ali še kaj četrtega. Slednji so sicer zadovoljni s HDMI 2.0, ker ne gredo čez 60 Hz, toda pri televizorjih z dvema priključkoma vrste 2.1 je ob napredni zvočni letvi treba eno od igričarskih naprav degradirati na 60 sličic na sekundo (po možnosti brez spremenljivega osveževanja) in počasnejše odzivne čase.

Še vedno ena najlepših slik

Kaj je torej novega? Najbolj opazne so, vsaj do kakšne nadgradnje programske opreme pri predhodniku, nekoliko prenovljene nastavitve, pa še to predvsem na prvem nivoju, ko gre uporabnik globje v posamezne kategorije, je vse skupaj videti zelo domače. Tudi osnovna stran operacijskega sistema WebOS se ni kaj dosti spremenila in temelji na enakem principu, kot ga srečujemo povsod. Zgornja polovica zaslona je, nerazumljivo, večinoma neizkoriščena, če ni prikazan oglas za kakšno storitev, potem je malo pod sredino vrstica z bližnjicami do vseh ključnih storitev oz. aplikacij, ki jo je mogoče prilagajati, in pod tem še posamezne vrstice z vsebinskimi predlogi iz posameznih storitev. V primerjavi z lani so obrnili zadevo in so zdaj bližnjice do aplikacij višje, pasica Aktualno pa nižje. V njej je običajno tudi dostop do žive slike s televizijskih kanalov. Nabor aplikacij je zelo soliden, vse pomembne operaterske in pretočniki so prisotni, še vedno pa pogrešam NBA. Za predvajanje z mobilnih naprav je dobro poskrbljeno za Applove uporabnike (Ariplay) in slabše za Androidne, saj manjka podpora za Chromecast. Na voljo je sicer LG-jeva implementacija Miracasta, vendar to ni to. Še posebej, če si kdo izposoja ali kupuje filme v Googlovi trgovini. Na žalost televizor ne zna ob priklopu »skočiti« na televizijsko sliko (najsi bo DVB-C ali prek enega od zunanjih sprejemnikov) ali na nazadnje uporabljan vir, vedno se zbudi na domači strani, kar je rahlo nadležno. Vire pa je treba priklicati s tipko na daljinskem upravljalniku. Za slednjega upam, da bo tisto, kar je odtisnjeno na tipkah, obstojno in bo preneslo vsakodnevno uporabo. Pri mojem so številke in znamenja že po nekaj mesecih začeli kazati znake obrabe.

Glede slike je tu nov procesor za obdelavo signala, kar se pozna v določenih podrobnostih, vendar bi upal staviti, da jih večina niti ne bi opazila, tudi če bi imela pred seboj oba primerka. Že lanski C2 (in predtem G1, ki je bil glede slike v bistvu enak) sta omogočala izjemno fino nastavljanje in sta se tudi odzivala po željah zahtevnih gledalcev. Pri malokaterem drugem televizorju uspem priti do točno take slike, kot si je želim, C3 in omenjena predhodnika (pa tudi G2) so med tovrstnimi. Barve so hkrati živahne in še vedno naravne (sploh barva kože, pa tudi zelena in rdeča nista pretirani), kontrasti in ostrina lepo zadržani, vendar tudi toliko konkretni, da naredijo svoje, slika izpade odlična tako pri klasičnih kot pri virih HDR, še posebej v formatu Dolby Vision. Malce za nekaterimi zaostaja zgolj pri slabši televizijski sliki (SDR), kjer se morda preveč očitno poznajo določene slabosti (šum, kockast prikaz). Tudi svetilnosti je za moj okus povsem dovolj, nikoli je nisem imel na najvišjih vrednostih, a se učinek HDR zares pozna, hkrati ni vidnega nikakršnega presvetljevanja črnin, barve močno zasijejo, in tudi v dnevni svetlobi in pri običajni televizijski slike (denimo med prenosom smučanja) se vidi odlično. G3 in določeni modeli konkurence (denimo Samsung S95C ali Sony A95L) nudi še višjo svetilnost in s tem sliko, ki še bolj zasije ter pade v oči, toda pravega nuje za kaj takega res ne vidim. Nisem opazil kakšnih večjih slabosti pri gibanju oz. hitrih prehodih, tudi s »kinematografsko« nastavitvijo, ki glajenje v pretežni meri izklopi, se da gledati brez težav, kdor želi, pa ima lahko povsem tekoče, a nekateri bi rekli umetno gibanje.

Pri C2 so v LG-ju končno vgradili spodobne zvočnike, za manj zahtevne poslušalce dovolj dobre same po sebi. Marsikdo si bo še vedno zaželel zvočno letev in nizkotonski zvočnik ali kakšno drugo zunanjo rešitev, kar seveda toplo priporočam. Sem bil pa pri novem modelu znova dokaj zadovoljen z zvokom, ki za silo uravnotežen, premore nekaj basov, in ga ne vržejo pretirano iz tira niti visoki toni niti višja glasnost. Jasno, da ni tako poln in prepričljiv kot iz večjih zvočnikov, a v svetu v televizorje vgrajenih si zlahka zasluži najmanj oceno štiri. Tudi v tem vidiku pa kakšnega slišnega napredka v primerjavi z lani ni.

Za igričarje je ta televizor odličen, zagotovo eden boljših. Slika je izvrstna, še posebej v igrah, ki podpirajo prikaz Dolby Vision. Hitro osveževanje, odzivnosti in kratke zakasnitve delujejo, kot je treba. In seveda v skladu s tem, kar konzola in računalnik omogočata. Pritisk na tipko »nastavitve« odpre igralno pasico, ta je grafično zdaj nekoliko drugačna, v kateri je mogoče na hitro spremeniti kakšnega od pomembnih parametrov slike ali zvoka.

V splošnem nimam kakšne pomembne pripombe na LG C3. Znova je izvrsten televizor in je zlahka med mojimi prvimi priporočili, če je le cena na podobni ravni kot za lanskega C2. Letos je OLED65C32LA, kakršna je celotna oznaka za različico z diagonalo 165 cm (oz. OLED65C31LA, televizorja sta enaka), začel prodajno precej višje kot lani, nato se je izhodiščna cena ustalila na točno dveh tisočakih, zdaj pa se ga da najti tudi za 1.700 evrov, kar je glede na dogajanje na trgu odlično, in le še 50 evrov nad trenutno ceno predhodnika, ki je tudi še v prodaji. Že zaradi programske opreme in podpore s posodobitvami se splača kupiti novi model, četudi sta glede slike, zvoka in ostalega pretežno identična. Med izboljšavami, ki bi lahko prišle na vse modele, saj niso strojne narave, pa bi rad videl podporo za Chromecast, bolje izkoriščen domači zaslon in pa zapiranje še tistih nekaj lukenj, ki ostajajo pri naboru aplikacij.

HVALIMO:

• Izvrstna in svetla slika (sploh v načinih HDR)
• Eden redkih televizorjev, pri katerem si sliko lahko nastavimo povsem po željah
• Štirje polni priključki HDMI 2.1 in ostale igričarske lastnosti
• Dobri zvočniki
• Odziven sistem in dokaj smiseln uporabniški vmesnik
• Cena je že na atraktivnem nivoju

GRAJAMO:

• Zelo malo novega v primerjavi s predhodnim modelom
• Ni podpore za Chromecast
• Daljinski upravljalnik utegne kmalu imeti izbrisane oznake tipk