LG je na žalost šele čisto na koncu nekaj izpeljal do konca

Stvar je torej uradna. LG se poslavlja iz sveta mobilnih telefonov, kot so dobro obveščeni napovedovali že skoraj od začetka leta. To potezo lahko vidimo kot neuspeh, a je treba takoj povedati, da so vrata zaprli ali postali povsem marginalni še nekateri, nekoč podobno veliki ali celo bistveno večji igralci, in da je pritisk vzpenjajočih se kitajskih proizvajalcev enormen. Kje so po mojem mnenju glavni razlogi za LG-jevo konstantno capljanje za večnim lokalnim konkurentom Samsungom in zdaj dokončno slovo?

Takole so sicer zapisali v oddelku za odnose z javnostmi v južnokorejski korporaciji: »Strateška odločitev za izstop iz izjemno konkurenčnega okolja mobilnih telefonov bo podjetju omogočila osredotočanje na področja s potencialom za rast, kot so komponente za električna vozila, povezane naprave, pametni dom, robotika, umetna inteligenca, poslovne rešitve in druge storitve. LG bo na osnovi pridobljenih znanj še naprej razvijal tehnologije, kot je 6G, in rešitve iz sveta mobilne telefonije uporabljal v drugih izdelkih.« Obstoječo zalogo pametnih telefonov bodo poskušali prodati, tudi še po 31. juliju, kot oddelka zanje v korporaciji uradno ne bo več, in naj bi bila še naprej deležna posodobitev programske opreme.

V najboljših časih je bil LG trdno med prvo deseterico proizvajalcev mobilnih telefonov, morda celo kakšno četrtletje med prvo peterico po tržnem deležju (v Sloveniji zagotovo, a seveda tule mislim na globalne številke). Vseeno je imel večji potencial. Je eden od redkih »vertikalcev«, torej podjetij z res močno vertikalno integracijo, ki sam proizvaja skoraj vse, kar je potrebno za končne izdelke, od zaslonov in pomnilnika do baterij in še marsičesa. Imel je dostop do tehnologij in potrebnih količin, bil med prvimi, ki so pograbili operacijske sistema Symbian, Android in Windows Phone, snovalcem ni manjkalo idej, vedno pa je zmanjkalo preciznosti, potrpežljivosti, vztrajnosti in še kakšne druge značajske lastnosti, pa seveda marketinških dolarjev in evrov za tisti dokončen korak iz sence največjih. LG-jevo telefonsko zgodbo so pokopali naslednji dejavniki:

Premalo pozornosti za dizajn in kakovost izdelave

Ne da LG ni imel zanimivo oblikovanih telefonov, od Prade in »Čokolade« še v predandroidnih časih, do bananastega Flexa, G4 z »usnjenim« hrbtiščem in lanskih Velveta ter Winga. Pa vendar je bila večina dokaj generičnih in neizstopajočih, že v primerjavi z domačimi rivali, kaj šele s čim drugim bolj izvirnim.

Pri kakovosti mislim na dva vidika. Po eni strani so bili LG-jevi telefoni pogosto precej boljši na fotografijah kot potem v resničnosti, ko je uporabnik zadevo prijel v roke. Mogoče razkorak ni bil tako enormen kot pri tisti pametni uri tega proizvajalca, ki je bila v oglasnem videu videti res huda, potem pa smo se skoraj zjokali, ko smo jo na predstavitvi na sejmu IFA prijeli v roke, a vendar občutek skoraj nikoli ni bil enako premijski kot pri Applovih, najboljših Samsungovih ali v zadnjem času Huaweijevih modelih. Materiali enostavno niso bili enako prestižni in pri določenih serijah so bile tudi težave z natančnostjo izdelave. Potem pa je bil še vidik kakovosti same strojne opreme, ki se je tudi pri določenih generacijah kvarila pogosteje od konkurence.

Hitro opuščanje izvirnih idej in popolna nedoslednost

LG je skakal iz ene skrajnosti v drugo. Eno leto telefon z modularno zasnovo in različnimi dodatki, naslednje najbolj običajen, kar si jih je mogoče zamisliti (povsem lahko zato, ker je G5 prodajno pogorel in so potem na hitro spravili skupaj nekaj nemodularnega). Enkrat fotoaparat z velikim tipalom, drugič majhna tipala, da ja ne bi bilo izbokline na hrbtišču. Iz usnja v kovino. Nikoli nismo mogli predvidevati, kakšen bo naslednji model, tako oblikovno kot pa lastnostih, in skoraj vse izvirne ideje so se izgubili že po prvi generaciji, zelo redke so razvijali naprej in jih pripeljali do nečesa res dodelanega. Kot pri izdelavi ohišja. Kot da se jim preprosto ne bi dalo ali zdelo vredno zadevo narediti, kot se spodobi. To me je pri telefonih te znamke ves čas najbolj motilo. Nihče ne izdeluje popolnih in perfektnih telefonov. A vsaj v zgornjem cenovnem razredu so LG-jevi najpogosteje dajali vtis, kot da se je nekdo odločil, da mu je dovolj štirica in se sploh ne bo potrudil, da bi dobil pet. Tako znamka nikoli ni imela modela, ki bi ga lahko razglasili kot nesporno najboljšega ali enega od najboljših.

Slaba programska podpora

Dolgo časa smo se novinarski ocenjevalci pritoževali nad LG-jevo programsko opremo. Vsega je bilo preveč, tudi če so bili vmes nekateri dobri triki, so jih prevpili tisti, ki so se zgolj azijskim programerjem zdeli uporabni. Vizualno pa je bila androidna preobleka načičkana in prav nič moderna. Šele lani, mogoče predlani, so jo toliko prečistili, da mi je začela postajati všeč. Toda dodatna slaba stran so bile počasne posodobitve, saj so mobilniki te znamke naslednjo različico Androida kot po pravilu dobivali med zadnjimi, podpora pa tudi ni trajala dolgo.

Nekonkurenčni modeli v nižjih cenovnih razredih

S tem je LG dejansko ustvarjal večino prodaje, tako pri slovenskih kot tudi pri operaterjih drugod po svetu, še posebej v ZDA. Toda ti telefoni nikoli niso bili res kakovostni niti niso predstavljali dobre vrednosti za ceno. Prodajali so se predvsem zato, ker je proizvajalec (ali uvoznik) imel dobre odnose z operaterjem in je tovrstne modele ves čas uvrščal v različne akcije s »telefoni meseca« in podobno. Xiaomi, Realme in druge kitajske znamke z bistveno naprednejšimi izdelki za nižjo ceno so marsikje v zadnjih letih občutno znižali LG-jeve številke.

Premalo vlaganj v marketing in odmevne predstavitve

Najprej Samsung in za njim Huawei sta dobesedno kupila svoj tržni delež. Potem sta ga tudi potrdila s primerno kakovostnimi in inovativnimi izdelki, a brez milijard za oglaševanje, razkošne dogodke, pogodbe z zvezdniki in druge prijeme ne bi prišla na vrh. Pri LG-ju je bila uradno taktika vedno »Raje ta denar dajemo v nižje cene,« vendar so bili telefoni cenejši kvečjemu pri operaterjih, ne pa tudi v prosti prodaji, njihova prepoznavnost pa je bila slaba. Kupci poznajo tiste znamke in modele, o katerih se ves čas govori.

Nepriznavanje in ponavljanje enih in istih napak

Kljub temu, da so fotografske zmožnosti postale ključne pri sodobnih pametnih telefonih, je LG vse od G4 (in V10 ali V20) naprej zanemarjal pomembnost velikih tipal in »računske fotografije« ter samo povečeval svoj zaostanek. Kljub temu, da izdeluje najboljše zaslone za televizorje, je svojim telefonom večinoma namenjal drugorazredne. Čeprav je z Nexusoma 4 in 5 zaradi čistega Androida na zelo spodobni strojni opremi prepričal tudi entuziaste, je vztrajal pri svoji prenapihnjeni androidni preobleki. Ne glede na vse slabšo prepoznavnost svojih izdelkov se ni odločil za večja vlaganja v oglaševanje. In pri poceni telefonih vedno znova izbiral premalo zmogljive procesorje ter zastarela fotografska tipala.

Vedno, kadar »pade« kateri od nekdaj pomembnih proizvajalcev, smo lahko žalostni zaradi zmanjšanja konkurence na trgu. Prav tako je škoda vsakega, ki je prinašal zanimive in nenavadne, tudi odbite rešitve, čeravno niso pomenile kakšnega resnega premika pri uporabnosti in se niso prijele. Treba pa je biti tudi realen in po letih ponavljanja ene in iste zgodbe tudi priznati, da je napaka vgrajena nekje v jedru in se usmeriti v kaj drugega.