LG G8X ThinQ: Pri dveh zaslonih se morajo razvijalci še bolj potruditi za uporabnost
Matjaž Ropret 3. februarja 2020 ob 12:26

Nekateri proizvajalci drvijo v prepogljivo prihodnost, drugi so previdnejši in poskušajo s sestavljanjem klasičnih ploskih zaslonov. Tak poskus je LG-jeva kombinacija telefona G8X ThinQ in ovitka z dodatnim zaslonom. Za kakšne namene je taka dvoekranska rešitev lahko primerna in zanimiva?

Morda glavna argumenta v prid LG-jevi zamisli proti Samsungovi ali Huaweijevi sta v ceni in tem, da je mogoče telefon uporabljati v klasični obliki. V tisti ovitek, spravljen nekje v torbi ali nahrbtniku, ga vstaviš samo takrat, ko si res zaželiš ali rabiš še drugi zaslon, sicer pa imaš v žepu prijetno tanek mobilnik običajnih mer. Devetsto evrov, toliko v prosti prodaji stane celoten komplet, pa je daleč od dveh tisočakov ali več, kolikor je treba odriniti za omenjene prepogljive znanilce prihodnosti. Celo manj od nekaterih samostojnih telefonov višjega razreda. Toda treba je biti pošten in povedati, da se LG-jev izdelek s temi ne more prav zares primerjati, je kvečjemu boljši primerek srednjega razreda.

Posvetimo se najprej temu ovitku z zaslonom in načinih uporabe tega hibrida. Ovitek ni majhen, niti tanek, še posebej spodaj ima precej mesa, pa tudi na preklopu, kar je pravzaprav njegova največja težava. Zaslona sta namreč tako narazen, da ju ni mogoče uporabljati kot enega velikega (razširjenega). V nekaterih aplikacijah, denimo brskalniku, je to celo možno, a nima pravega smisla, ker res ne izpade dobro. Drugi zaslon naj bi bil enak, nisem pa povsem prepričan, da je povsem poravnan z glavnim, na pogled vsekakor ne izgleda tako, lahko pa gre za optično prevaro. Smešno je tudi, da ima tudi ta zaslon zarezo, čeprav je seveda fotoaparat samo na telefonu, na dodatku pa ne. V slednjega se mobilnik nasadi na moški priključek, ker je na spodnji strani običajen ženski (USB-C), da je mogoče tudi med dvozaslonsko uporabo polniti zadevo. Baterija v telefonu napaja oba zaslona, saj ovitek nima svoje baterije.

Kadar je telefon v ovitku sistem Android (v času mojega preizkušanja je bil še vedno 9.0, torej Pie) na desni rob nariše ikono, s pritiskom katere se razkrijejo opcije za razporejanje vsebine po zaslonih in tudi izklop ali ponoven vklop sekundarnega. Mogoče je aplikacijo potisniti z enega zaslona na drugega in spet nazaj, včasih pa, kot rečeno, tudi razširiti na oba. Pred testiranjem sem si zamislil nekaj scenarijev, kdaj bi tovrstna dvojna površina lahko prišla prav. Eden ali dva sta se izkazala za smiselna, drugi se niso obnesli, prav veliko takih, na katere nisem pomislil, pa nisem odkril. Najbolj mi je bil G8X všeč v vlogi mini prenosnika. Ko namreč uporabnik začne urejati dokument v Wordu, pa najbrž tudi kakšnem drugem podobnem programu, lahko vsebino prenese na drugi zaslon, na primernem (spodnjem) pa prikliče polno, ležečo tipkovnico, in kar udobno ter hitro tipka. Enajst vrstic besedila ter trak z ukazi gredo na ležeči zaslon po višini, kar je čisto v redu.

Precej slabša je izkoriščenost površine pri taki postavitvi v mnogih drugih aplikacij. Zanimivo bi se mi zdelo na enem zaslonu imetu Youtube ali kakšno »televizijsko« aplikacijo, na drugem pa Twitter ali katero drugo »družabno« storitev, toda v takem primeru se vidi čez cel zaslon razpotegnjen tvit, pa sploh ne cel! Je pa ovitek v redu, da zaslon z videom stoji poševno, kar je za gledanje veliko bolje, kot če leži na mizi. Kaj pa pokončno, na enem zaslonu Twitter, Facebook ali TikTok, na drugem brskalnik? Lahko, v osnovi sploh ni napačno, toda LG-jevi programerji na žalost niso naredili domače naloge. Ko sem v Facebooku ali Twitterju kliknil na povezavo in pričakoval, da se bo članek odprl  v Chromu na drugem zaslonu, sem doživel neprijetno presenečenje. Povezava se je odprla v novem oknu na ISTEM zaslonu. Če so vmes to traparijo že popravili, se opravičujem za kritiko, če je niso, pa srčno upam, da delajo na tem. Komično je bilo tudi, ko sem začel eno za drugo poganjati igre, ki so bile v mapi »dvozaslonske aplikacije« (dual-screen apps). Prav vsaka je najprej zahtevala posodobitev in po njej njene ikone ni bilo več v omenjeni mapi, pa tudi igra je tekla na enem samem zaslonu. Niti ene nisem našel, ki bi bila v slogu tistih za nekdanji Nintendo DS prilagojena dvema ekranoma. Edino, kar se da storiti, je na »spodnjem« zaslonu odpreti navidezni igralni plošček, ki je smiseln za določene igre, spet za druge pa pravzaprav odveč.

Tako nazadnje ne ostane prave veliko primerov, ko bi res hotel ali bi si lahko konkretno pomagal z drugim zaslonom. Tudi držati je zadevo kar težko, ker vse skupaj ni niti lahko niti preveč ergonomsko. S tega vidika je uporaba razprtega Galaxyja Folda veliko priročnejša in precej bolj prijetna. Naprava, ki bo že zasnovana kot dvozaslonska, npr. Microsoftov Surface Duo, bo manjša in lažja, pa tudi razmak med obema zaslonoma bo bistveno manjši. Še vedno bo, vendar bo dovolj blizu, da mogoče ne bo tako zelo motilo. Seveda pa se je ne bo dalo stanjšati v enojen telefon. Vsaka rešitev ima svoje pluse in tudi minuse, a za LG-jevo bi v tej fazi rekel, da ima več minusov kot plusov. Kar pa še ni nujno razlog za takojšnjo opustitev koncepta. LG je v preteklosti že znal obupati po enem letu, morda pa bo tokrat vendarle vztrajal dlje.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Kot samostojen telefon pa je G8X zelo podoben modelu G8S. Je nekaj majhnih razlik, še najbolj očitna je v enem fotografskem objektivu manj. Mobilnik ni napačen, a tudi ni tak, da bi se ga splačalo posebej izpostavljati. Ima dokaj lep zaslon OLED, solidno delujoč, a ne najhitrejši čitalnik prstnih odtisov, vgrajen v zaslon, prav tako soliden, a ne izstopajoč zvok, fotoaparat, zmožen marsikaterega trika, vendar z rezultati, ki niso nič posebnega, vzdržljivo baterijo, ki jo je mogoče polniti tudi brezžično, lepši vmesnik, kot smo ga bili pri LG-ju vajeni še do letos, in prijetno, vendar znova oblikovno nenavdahnjeno ohišje. Obstajajo bolj zanimivi telefoni za 900, enako dobre pa se do biti za precej manj evrov, seveda pa brez dodatnega zaslona.

Marjanov pogled:

LG (še) nima naprave s preklopnim zaslonom, da pa ne bi »zamudil« vlaka, so si zamislili svojevrstno trik. Model G8X ima normalno velik zaslon in še enega za povrh v ovitku in to za denar, ki ne bi zadoščal za nekatere premijske modele tekmecev. Če drugega zaslona ne potrebuješ, imaš pač običajno velik in debel sodoben pametni telefon.

Naj takoj povem, da »konfiguracija« ne daje enake izkušnje rabe kot telefon s preklopnim zaslonom, je pa njegov najboljši približek. Aplikacija se večinoma ne more razprostirati prek obeh zaslonov, to tudi ne bi imelo smisla zaradi razmika med njima, zato pa imaš lahko na vsakem svojo. Nekatere tovrstno uporabo podpirajo, druge ne, a ovire so v sistemu in jih je mogoče odpraviti, če bo podobnih telefonov več. V kar pa nisem najbolj prepričan. Dva sočasno delujoča zaslona, če nič drugega, porabita več energije kot eden velik za oba. Priznam pa, da so primeri, ko je takšna uporaba smiselna, na primer, na enem zaslonu teče video posnetek, ko na drugem brskamo po dodatnih informacijah.

Če se bo ideja prijela, potem bodo morali še marsikaj rešiti. Med drugim omogočiti prenos podatkov po principu »primi in prenesi« iz aplikacije v enem v aplikacijo na drugem zaslonu, odveč pa ne bi bila niti možnost, da je ena lahko sočasno odprta na obeh. Tako kot imamo lahko na računalniku več oken brskalnika in urejevalnika besedil. 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja