Brez nedodelane modularnosti, brez pretirane vpadljivosti, brez presežka novih idej, a zato z veliko uspele izvedbe. LG-ju se G5 ni posrečil, potem ko je z G2 in G3 napravil konkreten preboj v prvo ligo, a se že z G4 že nekoliko zapletel v želji po izstopanju. Zato je bil tokrat evidentno v ospredju drug cilj – pri izdelavi mobilnika obkljukati čim več želja uporabnikov, pri tem pa se izogibati nepotrebnim izletom ekstravaganco. G6 je telefon, usmerjen v praktičnost, njegovi izstopajoči lastnosti pa sta seveda zaslon z neobičajnim razmerjem stranic in dvooki fotoaparat.
O izgledu tole – črn je super, srebrn ne. Črna telefonu daje nekakšno auro prestižnosti, četudi so ga zrisali bolj za robustnost kot za modno pisto. Srebrna pa izpade skoraj ceneno. Sprednja stran je na pogled bolj dolgočasna od zadnje (tudi steklene), kjer je nekaj več zaobljenosti, je pa visokosvetleča črnina zelo dojemljiva za prstne odtise. A na srečo ne pretirano spolzka, tako da ovitek ni nujno potreben. Spredaj je seveda glavna atrakcija zaslon, ki zaseda veliko večino površine, robov okrog njega je precej manj, kot smo navajeni, še posebej spodaj in zgoraj. Želel pa bi si, da bi bil prehod od čezzaslonskega stekla h kovinskemu obodu nekoliko manj oster in da bi lepše izvedli zaobljenost zaslona. Ta namreč tako kot pri Samsungovem Galaxyju S8 ni povsem pravokoten, se pa na tistem telefonu, to pri LG-ju pač morajo priznati, lepše zlije s celotno sprednjo stranjo telefona.
Kar pa je najbolj pomembno – zaradi razmerja 2:1 (18:9), kar pomeni, da je zaslon visok in dokaj ozek, je telefon res lahko držati in uporabljati z eno roko. Saj širina ni pretirana, četudi je diagonala ekrana 5,7 palcev. Kar pa ni enakih 5,7 kot pri razmerju 16:9. V primerjavi s tem, kar smo navajeni, ima ta zaslon približno enako površino kot »običajen« zaslon z diagonalo 5,5 palcev. Kot je v Galaxyju S7 edge ali Oneplusu 3(T). Tak ekran ima tako dobre kot slabe strani, več o njim kasneje, ergonomsko pa je odličen. Čeprav G6 ni najtanjši telefon, ga prsti res lepo objamejo (moja dlan ni ravno mesarska ali gozdarska) in tudi ne izpuščajo po nepotrebnem. Edina težava bi bila lahko doseganje do vrha zaslona, ampak je niti nisem občutil.
Zaslon podpira način HDR (po standardu Dolby Vision) in je nedvomno lep, s pravimi nastavitvami lahko tudi precej svetel. Vseeno pa se mi ne zdi najbolj živahen ekran v telefonih, vendar je to tako, če človeka prej dva tedna razvajata druga korejska izdelka. Vidljivost na soncu je v redu, ko tipala zaznajo premočno protisvetlobo in ustrezno nastavijo svetilnost, kar pa traja nekaj sekund. Kaj prinaša HDR, je težko reči. Nekaj serij na Netflixu že podpira ta zaslon in pri njih je slika res svetla in barvita, ampak nič dosti slabša ni pri serijah, ki niso posnete z Dolby Visionom v mislih ali pri kakovostnih videih na Youtubu.
Za nekatere aplikacije že obstaja možnost, da se razširijo na celoten zaslon – telefon ob njihovem odpiranju sam ponudi skok v nastavitve. Pri drugih je spodaj in zgoraj (če je telefon pokončno) oz. ob strani (če je postavljen ležeče) nekaj črnine. Težko bi rekel, da je hudo moteča in zaslon se mi nikoli ni zdel premajhen. A tudi ne daje občutka, da ima uporabnik v roki skoraj tablico. V vsakem primeru je primerljiv z manjšimi telefoni (Huaweijem P10, recimo), pomanjkanje širine pač naredi svoje. Za vsebino, kjer je pomembna navpičnica (tok objav v facebooku ali twitterju, recimo), je tak zaslon odličen. Za kaj drugega, kjer pa gre vsebina tudi v višino, mi je klasično razmerje 16:9 še vedno bolj pri srcu. In tudi za videe nisem povsem prepričan. Filmi, ki so posneti v kinematografskem razmerju, izgledajo super. Večina serij in youtubovskih videov pa je, raztegnjenih čez celo zaslon, malo odrezanih spodaj in zgoraj. Ni drame, idealno pa tudi ni.
Sem pa skoraj prepričan, da bo zaradi priročnosti trend šel v take zaslone, kot ga ima G6. Če namreč manjšajo robove spodaj in zgoraj, mora biti ekran širši, da ohranja razmerja 16:9. Drugače gre v 18:9 ali še bolj divja razmerja. Ampak pri diagonali 5,7 ali 5,8 palcev je širina nekako taka, kot pri »običajnih« pet- ali 5,2-palčnih zaslonih. S širino 5,5-palčnega zaslona 16:9 pri razmerju 18:9 diagonala že presega šest palcev, višina telefona pa je tudi že komaj sprejemljiva. Eno ali drugo razmerje je kompromisno.
Drugo, kar je LG najbolj izpostavljal na predstavitvi, je fotoaparat. Ta ima znova dve očesi na zadnji strani. Dodatno je za ultraširoki pogled, kar povečuje uporabnost, saj je mogoče fotografirati marsikatero znamenitost, ki pri standardni goriščnici ne gre v celoti v motiv. Je pa pri tem fotografskem delu posredi kompromis, ki ga nisem pretirano vesel. Tokrat niso želeli telefona z izboklino, zato so vgradili manjši tipali in nekoliko manj izpopolnjeno optiko. Rezultati so še vedno spodobni, niso pa na taki ravni, kot smo jih pri tem proizvajalcu že videli. Še posebej pri G4 (in V10), ki je fotografsko naravnost blestel.
Fotoaparat je hiter. Zažene se skoraj hipno, škoda je samo, da bližnjica z dvojnim pritiskom tipke za znižanje glasnosti deluje samo ob zaklenjenem zaslonu, ne vedno. Uporaba je dokaj enostavna, čeprav LG po stari navadi poskuša uporabniku nanizati čim več možnosti. Vsaj preklapljanje med enim in drugim pogledom je stvar enega pritiska na zaslon. Možno pa je tudi zvezno spreminjanje goriščnice, ampak ga zaradi ne najboljše kakovosti posnetkov ne priporočam, pa tudi izvedba z vlečenjem navidezne tipke sprožilca ni najbolj intuitivna. Več o kakovosti posnetkov sem že povedal tule, zato samo na kratko. Fotografije v običajnem pogledu so na podobnem nivoju kot tiste pri konkurenci, samo obdelava je malo drugačna. Z bolj živimi barvami, večjim kontrastom in bolj poudarjenim ostrenjem robov. Sam imam raje bolj nevtralne posnetke, ampak okusi so različni. Fotografije v ultraširokokotnem pogledu pa niso najvišje kakovosti, kar se tiče podrobnosti in ostrine. Za deljenje na družabnih omrežjih in podobne namene so v redu, za kaj drugega pa malo manj.
Kaj pa ostalo? Lanski model je imel zaradi modularnosti, ki je jemala prostor, premajhno baterijo. To so popravili in trajanje delovanje z enim polnjenjem je kar zgledno. Realno nekje za dan in pol resne uporabe. Ob tem vedno vključen zaslon z informacijami ne vpliva bistveno. Škoda, da evropski model nima brezžičnega polnjenja, tako kot ameriški, je pa tu priključek USB-C in hitra polnitev čezenj.
LG se je zaradi lažje dobave odločil za lanski procesor Snapdragon 821 namesto za novejšega 835. Za večino opravil je tudi »stari« še vedno dovolj dober, tudi igre tečejo povsem lepo, se pa vendarle občasno malce zatakne, če uporabnik pričakuje, da bo iz snemanja videa takoj skočil v ogled v galeriji in deljenje posnetka v širni svet. Ni jih veliko, obstajajo pa scenariji, ko bi še malenkost zmogljivejši procesor vendarle prišel prav.
Zvočno ta telefon ne izstopa. V redu, ima izhod za slušalke, na žalost pa za to, kaj prihaja iz njega, ne skrbi napredni digitalno-analogni pretvornik, kot v korejski različici G6. Tudi priložene slušalke so kvečjemu povprečne in enako velja za zvočnik. Želel bi si tudi več vgrajenega prostora za podatke, ki ga je (nominalno) 32 GB. Konkurenca se je večinoma pomaknila na 64 GB, kar že pretežno odpravlja potrebo po prestavljanju aplikacij na kartico microsd ali sprotnem brisanju posnetkov 4K. Zato pa je seveda dobrodošla vodotestnost (po standardu IP68). In tudi na padce bi ta telefon oz. njegov zaslon moral biti bolj odporen kot njegov seksi korejski izzivalec. Primerneje od tekmecev so v LG-ju postavili tudi majhen, a dobro delujoč bralnik prstnih odtisov, ki je pod fotoaparatom in ga prst lepo doseže in tudi na slepo brez težav najde.
Po letih prosjačenj je LG vendarle nekoliko umiril svojo androidno preobleko. Še vedno se marsikje najdejo podvojene aplikacije in funkcionalnosti (dve tipki nazaj, ena sistemska, druga LG-jeva, …) in še vedno izgled ikon ni primerljiv z Googlovim modernim dizajnom. Je pa navlake manj, izgled lepši in vse skupaj bolj pregledno in funkcionalno. Tipke domov, nazaj in za odpiranje pogleda aplikacij so seveda samo na zaslonu. Mednje je možno vriniti tudi tipko za spuščanje obvestilnega polkna, kar je lahko priročno za uporabnike (uporabnice) s krajšimi prsti. Privzeto so vse aplikacije na domačih zaslonih, da pa se v nastavitvah prenesti drugi način domačega zaslona in povrniti predal z aplikacijami, ki mi je osebno bistveno ljubši od iphonovske neorganiziranosti. Vsiljevanja raznih plavajočih oken in podobnih zadev, ki jih nihče ne uporablja, tokrat skorajda ni.
LG G6 je kot (dober) svinčnik. Lahko izgleda dobro, ampak obožuješ ga zato, ker lahko z njim brez napora počneš vse, kar si si zamislil. Vsi racionalni razlogi za nakup so izpolnjeni, od kakovostne izdelave, prek vsestranskih sposobnosti do razumne cene – pri operaterju, žal ne tudi v prosti prodaji. Kot so pri škodi octaviji. In veliko zadovoljnih lastnikov tega avta se da najti. Seveda pa je vedno na voljo tudi atraktivnejši, še bolj izpopolnjen in dražji mercedes.
LG G6
- Oblika in izdelava
- Zaslon
- Fotoaparat
- Delovanje
- Programska oprema
- Cena
Naj kupim?
V prosti prodaji ne, nakup pri operaterju pa je cenovno dovolj zmeren. In G6 je v vseh veščinah toliko dober, da ni treba imeti večjih pomislekov.
Brez komentarjev