Najprej zadevo pompozno in prav nič skromno napovedo, nakar pretirano bildajo zanimanje, da bi pritegnili čim več razvojnega kapitala (ali državnih oziroma EU radodarnih daril) in potem, ko jih dohiti realnost, pustijo, da zamre. Vam je to znano?
Na tehnoloških smotrah poslušam, da je treba biti glasen, se hvaliti in narediti vse, da bi izdelek ali idejo predstavil v najboljši luči. Četudi je ta luč daleč od tiste, ki v resnici sveti nanj. Kaj potem, če bo vse skupaj čez nekaj časa zamrlo. Če ne prej, pa takrat, ko se izkaže, da je razkorak med domišljijo in realnostjo nepremostljiv. Zgolj ko je res nekaj hudo narobe, nastane afera, kot je bila tista s podjetjem Theranos. Pa še v tem primeru je jasno, zakaj je izbruhnila. Namesto, da bi se Elizabeth Holmes spustila v razvoj »nedolžne« tehnologije, je skočila v zdravstvo. Področje, kjer so celo pregovorni popustljivi ameriški regulatorji pazljivi in neizprosni. Če lažeš tu, greš v zapor, če lažeš kjerkoli drugje, si poskušal in bankrotiral. Nihče, razen morda kakšnega zavedenega investitorja, se zaradi tega ne bo pretirano razburjal!
Rimac po vzoru Steva Jobsa
Mate Rimac gotovo ne gre po poti Holmesove, saj robotski taksiji še zdaleč niso raketna tehnika ali na trenutni stopnji tehnološkega razvoja nekaj nemogočega. Toda, kar je storil na predstavitvi, spominja na »mešanje megle.« Trik, da pokažeš izdelek, ki ne deluje, morda nekoč bo, a danes pač ne, ni nikakršna inovacija. Kot eden prvih ga je pred več kot tremi desetletji zlorabil Steve Jobs na predstavitvi računalnika Next. Pravzaprav prazne črne kocke, ki v resnici niti približno ni delovala. Zato taksi Verne nikogar ni ravno presenetil. Videl in sedel sem že v ogromno konceptnih avtomobilih, celo lepših od hrvaškega, medtem ko robotski taksiji že vozijo ponekod po svetu. Omejeno in ne kot bi želeli, a vendarle vozijo. Kazati maketo in obenem razlagati, kaj vse bo, ko in če bo, je zaradi tega žaljenje inteligence vsakogar, ki ima v glavi vsak nekaj gramov soli. Ste videli notranjost? Svetla, udobna in polna zaslonov. Zdaj si predstavljajte ne najbolj čistega in nežnega »ljudka«, ki bo poklical robotski taksi, da ga pripelje domov. Zato je notranjost avtobusov, metrojev in tramvajev v mestnem prometu špartanska, robustna in prav nič udobna. Enaka bo morala biti v robotskem taksiju, če bomo res želeli, da bo samodejno prevažal takšne in drugačne ljudi, namesto da bo večino časa preždel v garaži na popravilih. Remčev prototip je dober za tehnološko smotro in pomiritev duha evropskih birokratov, a dvomim, da bo natančno takšen zapeljal ne cestišča. Če sploh bo!
Verne je še kako možen, vendar ni in ne more biti prav dosti drugačen od sebi podobnih. Vprašanje je, ali ga bo res izdelal in tržil, ali pa bo ostal eden od zamrlih projektov, ki niso neobičajni v tehnoloških podjetjih. Če so zanj dobili državni in evropski denar ter »financerji« ne vidijo skozi meglo dobro režirane predstavitve, naj se s tem ukvarjajo tisti, ki so poklicani, da prepoznajo in preprečijo blefiranje ter kaznujejo prevarante.
Prepoznane »brce v temo«
Hrvaški poslovnež ne dela ničesar drugače, kot to počnejo lastniki zagonskih podjetij onstran Atlantika, le da ti dobijo denar od zasebnih investitorjev, ne od države. Ko propade, davkoplačevalci, v normalnih državah zaščiteni kot zlate krave, ne izgubijo ničesar. Poglejmo, kateri od nedolgo tega predstavljenih, so se že izkazali za slepo ulico razvoja. Najbrž ni presenetljivo, da se vsi neposredno ali posredno povezani z glavnim dogajanjem v tehnološki industriji – umetno inteligenco.
Rabbit R1 so predstavili na letošnjem sejmu CES kot nekakšnega vsemogočnega osebnega pomočnika retro videza, ki naj bi delal vse tisto, kar pričakujemo od umetne inteligence. Naročal jedi, taksi, dostave iz trgovine, generiral slike, oblikoval besedila in takoj naprej. Tako so obljubljali, nakar se je izkazalo, da tega ni sposoben, da ne razume govora in ne razpozna v njem, kaj od njega hočemo.
Humane AI Pin je podoben, zdaj že zavožen projekt. Spet so bila pričakovanja visoka. Omenjali so ponovitev revolucije, ki jo je nekoč davno sprožil Iphone. Takšne napovedi niso nepričakovane, saj sta pod projekt osebne komunikacijske naprave brez zaslona, podpisala nekdaj Applova »človeka«, Bethany Bongiorno in Imrana Chaudrija. Dohitela ju je realnost. Majhen projektor ne more zamenjati zaslona, naprava je predraga in pretežka, da bi jo nosili pripeto na oblačilo, od koder naj bi projektor sliko projiciral na bližnjo ravno površino, pa še pretirano se segreva.
Ostanimo za hip pri Applu. Dvomim, da bodo priznali, a zdi se, da očala dodane resničnosti Vision Pro niso dosegla pričakovanj. Čudno, a niti nekritični ljubitelji Applovih naprav ne verjamejo, da lahko ena zamenja vse. Čeprav odlično delujejo ter imajo impresiven sistem sledenja očem, so predraga in kot kaže dokaj neudobna, da bi jih brez truda in glavobola imeli pred očmi ves dan. Še manj so zaradi tega primerna, da bi jih uporabljali med dolgimi potovanji, kot so nekateri oglaševali.
Nobenega dvoma ni, da bodo algoritmi umetne inteligence igrali pomembno vlogo na prenosnih računalnikih. A ne že zdaj. Naj rečejo proizvajalci, karkoli hočejo ali želijo, ko prepričujejo, da je zdaj pravi čas za menjavo prenosnika. Ni še. Celo modeli z novimi procesorji z nevronskimi enotami, zmogljivejšimi od 45 topsov, kar naj bi bila neuradna meja med primerno in manj primerno napravo za storitve umetne inteligence, prinašajo zanemarljive prednosti. Še huje je, da še ni veliko algoritmov, ki bi občutno izboljšali delo in življenje. Ko bodo, takrat bo večina danes predstavljenih prenosnikov, ki se ponašajo z oznako Copilot+ PC, že dolgo zastareli. Še kako torej velja načelo, da je smiselno še malce počakati in ne na vrat in na nos skočiti v bazen, v katerem (še) ni dovolj vode!
Brez komentarjev